Leto osebnih odločitev ...

Vir: https://www.facebook.com/ales.kravos... (kopirano v celoti)

"Leto osebnih odločitev

Nekaj časa že sestavljam zapis, ki bi bil povzetek evolucije mojih razmišljanj zadnjega leta. Morda je ravno zdaj pravi čas zanj, ko smo zakorakali v novo leto, za katerega vsak na svoj naćin upa, da bo drugačno kot je bilo leto 2020. Lanski marec, ko je naš voz začel drveti v globino (in dna niti slučajno še ni videti), se mi zdi kot oddaljen spomin. Če bi mi takrat kdo opisoval današnje stanje kot možno prihodnost, bi ga imel za norega teoretika zarote, danes pa živimo v tej neverjetni temni novi realnosti. Utrujeni od enoletne drame si želimo v prihodnost krmariti s čim manj osebnimi ranami, pa naj bodo te zdravstvene, ali pa tiste, ki se nam zarežejo globoko v dušo.

Kakofonija različnih strokovnjakov in "strokovnjakov" ne zabriše dejstva, da je dejansko na pohodu nevarnejša verzija respiratorne bolezni, ki neposredno prizadane predvsem zdravstveno ranljive skupine in starostnike. A pojav nove verzije virusne bolezni ni nekaj, s čimer se naša družba še ni soočila. Rekel bi celo, da je doživela in preživela že marsikateri izbruh bistveno bolj nevarne in predvsem bolj smrtne bolezni kot je tokratna. Se je pa prvič v zgodovini v tako velikem obsegu zgodilo usklajeno servirano in vsiljevano enoumje sejanja strahu in panike s strani oblasti, zainteresirane zdravstvene stroke in mainstream medijev. To nam je tako zožalo in zameglilo naš pogled, da smo kot družba povsem spregledali katastrofo počasnega ugašanja mehanizmov ustavnih in človekovih pravic. Oblasti smo dovolili, da smo pod krinko skrbi za naše zdravje na dobri poti v diktaturo.

V letu panike se je marsikdo, vključno z mano, prezgodaj poslovil od svojih dragih. Osebna izguba nas zaznamuje za vedno, ter nas lahko v odnosu do življenja tudi popolnoma spremeni. Sprejeti smrt bljižnih kot del življenja je izjemno težko. V trenutkih spopadanja z dejstvom, da naših dragih ni več, lahko občutimo neizmerno žalost, v nekaterih primerih pa celo jezo, ki jo reflektiramo na namišljene krivce za njihov prezgodnji odhod. Tak pristop je postal naša nova realnost. Spretno krmiljena psihoza iskanja krivcev je vse povprek rušila dolgo grajene odnose med ljudmi, ki so razdeljeni in preplašeni v prvi vrsti bistveno bolj vodljivi, poleg tega pa je stalni stres pogubna popotnica za rušenje stabilnosti naše psihofizične kondicije. Iskanje krivcev v družini, v službi, med prijatelji, po zdravstvenih ustanovah, pri nočnih sprehajalcih in pri žurerjih po zidanicah je postalo tako kritično, da bodo potrebna leta ponovne gradnje zaupanja vrednih medčloveških odnosov, tudi če to norijo ustavimo takoj zdaj. Ni samo prezgodnja smrt nekoga blizu nas tista, ki je sprožila epidemijo iskanja krivcev, najhujše je iskanje napačnih krivcev za ukradena življenja zaradi popolnoma zgrešenih "ukrepov za reševanje življenj". Veseli me, da nas je vedno več kritičnih do dogajanj okoli nas in da to tudi javno izražamo, obenem pa se mi zdi grozljivo, da tiha večina, ki se je odločila za enostavnejši pristop brezrezervnega zaupanja odločevalcem, neargumentirano v isti koš meče zagovornike ploščate Zemlje in tiste, ki dvomimo v dobronamernost oblasti in njenih oportunističnih satelitov, ter strpno poskušamo graditi podrte mostove in spet vzpostaviti dialog različno mislečih. Če bi od oblastnih apokaliptikov kaj takega še pričakovali, pa me zmrazi, ko ljudje, ki so mi blizu, na drugače misleče odreagirajo na način, da nas zaradi drugačnega mišljenja pošiljajo na c-oddelke, kjer naj bi po naši krivdi vladalo izredno stanje, z razmišljanjem, da si zaradi dvomov ne zaslužimo zdravstvene oskrbe ali pa s trditvijo, da bodo otroci, če ne bodo pridni in ubogljivi, krivi za smrt svojih babic in dedkov. Če bi se človek spustil na njihov nivo, bi jih povabil za nekaj dni v družino, kjer vlada družinsko nasilje ali pa stiska zaradi izgube službe in dostojanstva, kjer vlada lakota v naši obljubljeni drugi Švici, zaposlil bi jih na telefonih za pomoč v stiski, ali pa bi jih poslal v tolažbo neutolažljivim staršem, katerih otroci so zaradi razčlovečenja storili samomor. Za to nismo krivi tisti, ki "dvomimo v ukrepe", ampak vsi mi, ki dovoljujemo histerijo, ki že eno leto priznava samo eno statistiko, pa še ta je zlagana, ter v službi povsem drugih interesov.

Bojim se, da je čas argumentov minil, saj smo se v obdobju te histerije že oblikovali in svojih mnenj večinoma ne bomo spreminjali. Prepričevanje drugače mislečih je nesmiselno in velikokrat pogubno za odnose. Za veliko večino, za katero je poenostavljanje časa v katerem živimo sprejemljivejše, se je zgodba epidemije zreducirala na odločitev za ali proti cepljenju. Odločitev za poseg v lastno telo je intimna in neodtuljiva, predvsem v primeru bolezni s tako nizko smrtnostjo kot je trenutna. Moj razmislek bo odvisen izključno od zaupanja informacijam, ki mi bodo na voljo. V tem trenutku me informiranje tistih, ki cepljenje "prodajajo" kot edino luč na koncu tunela, ne prepriča niti slučajno. Nasprotno! Če se omejim samo na domače informacije naših promotorjev cepljenja Ihana, Fafangela, Kreka, Beovičeve, Jerale, Štruklja, Lejko-Zupančeve, ter vladnih apokaliptikov s PV na čelu, bi nam morali goreti vsi alarmi, saj je prevladujoči odgovor "Ne vemo" ali pa je vsak teden drugačen. Ali bom cepljen zaščiten pred virusom oz. ali bom še potencialni prenašalec virusa - Ne vemo; Ali lahko na srednji rok nekaj let pride do neželenih posledic - Ne vemo; Ali je vseeno ali drugi odmerek dobimo v predpisanem datumskem razmiku - Enkrat da, drugič ni pomembno; Ali lahko opustim zaščitne ukrepe, maske, razdaljo, ... - Ne, ker ne vemo, če ste po cepljenju še kužni; Ali bo pcr test vedno negativen če bom cepljen - Ne, lahko se zgodi celo nasprotno; Koliko časa bom po dveh predpisanih odmerkih zaščiten pred virusom - Ne vemo; Ali me bo trenutno cepivo zaščitilo pred novimi sevi - Najprej ne vemo, zdaj se nam zdi da bo, a ne za vse,...; Koliko cepljenj na leto se predvideva, glede na dinamiko mutacij - štiri, šest, x? - Ne vemo; Ali bo farmacevstko podjetje odgovarjalo za morebitne hujše negativne posledice cepljenja, glede na to, da so bila cepiva razvita v kratkem času s preskakovanjem kontrolnih korakov in odobrena pogojno - Ne, ker je podpisan mednarodni dogovor, da ne odgovarjajo, ...

Ampak: cepite se, ker je to luč na koncu tunela! Kot sem že zapisal, odločitev je stvar vsakega posameznika. Moja je ob teh ne-informacijah jasna. Vsakemu, ki se bo za cepljenje odločil, iskreno želim, da se mu uresničijo vsa pričakovanja. Pričakujem pa (glede na pogrom, ki se dogaja, verjetno zaman), da moja odločitev ne bo povzročila, da bom postal drugorazredni državljan z bistveno manj pravicami, kot tisti, ki se boste za cepljenje odločili. Vsekakor bi bilo zame edino sprejemljivo, da je odločitev za cepljenje stvar skrbi za zdravje, ne pa stvar "pridobivanja pravice" do navidezne svobode.

Vse dobro vam želim v novem letu 2021."