Čebele pozimi – Kdor ni več popolni začetnik v čebelarstvu, tisti že dobro ve, da je treba za čebele skrbeti tudi pozimi. Če je vse prav, pozimi naravo in čebelnjake pokriva sneg in brije okrog naših domovanj oster mraz. Žal zadnja desetletja ni tako in čebele so bolj izpostavljene naglim vremenskim nihanjem, kot bi bile pokrite z varovalnim slojem snega. Čebele se na ekstremna temperaturna nihanja ekstremno odzivajo z rahljanjem in vnovičnim formiranjem zimske gruče, več jedo in se izčrpavajo. <\/span><\/span><\/p>

Gostota čebel skozi celotno zimsko gručo ni enakomerna. Najgostejša je na zunanjem sloju, kjer so čebele zaradi direktne izpostavljenosti zunanjim temperaturam tudi najbolj stisnjene. Zunanji sloj preprečuje preveliko in prehitro izgubo toplote iz notranjosti gruče. V notranjosti zimske gruče, kjer je tudi matica, se vse do spomladi odvija življenje. V središču guče je prava poletna klima z veliko vlago in temperaturo od 33,3 pa vse do 42 °C. V primeru, da v čebeljem panju ni zalege, je temperatura v središču gruče približno 21°C, na površini gruče pa je vrednost od 6,1 do 7,8 °C. Z padanjem zunanje temperature se gruča stiska, debelina zunanjega sloja oz. plašča gruče pa se s zbijanjem čebel še poveča. (Auguštin 2017)<\/span><\/span><\/blockquote>
Čebelarji smo pozimi zagnani v prvi in največji skrbi za čebele ta čas, da jih ne motimo v zimski gruči. Popolnoma izogniti se temu ne moremo, spremembe v času so prinesle podnebne spremembe, spreminjajo in prilagajajo se tudi paraziti in povzročitelji čebeljih bolezni. Sredi zime odpiramo panje in polivamo po čebelah oksalno kislino za zatiranje varoj ali jih dimimo ali fumigiramo, saj bi brez tega zimskega posega podlegle zaradi varoj in virusov. Boleče in neprijetno, tako za čebelarja kot čebele, tudi nevarno za zdravje, tako za čebelarja kot čebele.<\/span><\/span><\/p>
V resnici pozimi čebele ne spijo zares, niso v pravem spanju, ampak le mirno, skoraj brezdelno ždijo. Dihajo, se hranijo in se premikajo za medom in vse to počno mirno in počasi, kadar jih ne vznemirjamo. Prav na panj moramo prisloniti svoje uho, da slišimo njih rahlo šumenje.<\/span><\/span><\/p>
Proti mrazu se čebele zaščitijo s toploto, ki jo proizvedejo samo z dihanjem, uživanjem hrane in rahlim krčenjem in sproščanjem mišičja, kot bi se rahlo tresle. Tako naredimo tudi ljudje, kadar nas zebe, tresemo se in s tem naredimo in ohranimo toploto v telesu. Venci medu, ki se nahajajo nad zimsko gručo, skrbe, da toplota ne uhaja navzgor, saj je med odličen toplotni akumulator. Pred ohlajanjem doprinašajo tudi prazne satne celice z ujetim zrakom, ker jih zapro čebele s svojimi telesi. Končno pa zimskim čebelam za toplotno izolacijo odlično služijo še dlačice na prsnem delu, saj se tudi mednje ujame zrak.<\/span><\/span><\/p>
Ko pritisnejo hudi mrazovi v naravi, takrat se na tesno stisnejo v klopčič, oblikujejo zimsko gručo. Notranjo toploto zvišajo s pospešenim dihanjem in z večjo porabo hrane, zato so zimske zaloge hrane v prvi vrsti grelec, med se transformira v energijo za delo mišic, za gibanje in proizvodnjo toplote. Za več gorkote porabijo več hrane, tudi za več gibanja gre več hrane, več medu skratka. <\/span><\/span><\/p>
Čebele so stisnjene med sati, v ulicah, v bolj ali manj pravilno okroglo gručo, čebelarji jo imenujemo tudi zimsko gnezdo. Na zunanji strani gruče se nahajajo starejše čebele, ki toploto prejemajo iz notranjosti tople gruče in jo s svojimi telesi zadržujejo znotraj gruče, da ne uhaja v notranjost panja. Stare čebele na obodu se menjavajo med seboj, a zaradi starosti počasi odmirajo. Na njihovo mesto pridejo mlajše.<\/span><\/span><\/p>
V jedru gruče zimuje matica in okrog nje mlade čebele, kjer je stalna temperatura do 25 °C. Trotov v zimski gruči ni, ker jim čebele odpovedo gostoljubnost v panju že ob koncu poletja, a v letošnji jeseni je bilo mogoče videti še pogosto kakšnega, ki je lezel po panju. <\/span><\/span><\/p>
Vsako vznemirjenje ali motenje njihovega 'javnega reda in miru' ima lahko hude posledice. Razburjene in vznemirjene čebele se v sili vedno najprej lotijo medu, si napolnijo medene želodčke, če bo morda treba zapustiti bivališče. Tako si po nepotrebnem zmanjšujejo zimske zaloge hrane, preveč za zimski čas si obremenijo želodec in blatnik. Če se nemir ponavlja, se blatniki prehitro in preveč napolnijo, zato bi morale čebele ven iz panja na čiščenje, mrazu navkljub (spomnimo se našega koroškega kantavtorja, kako predstavi v pesmi tiste trenutke, ko orng tišči ...). Stanje vznemirjenosti v panju narašča in končno se čebele začno trebiti v panju, pokakajo satje in panjske stene. Drekci pomenijo dobesedno usrano domovanje čebel, izbruh griže in kasneje še noseme je neizbežen. Nemalokrat stalno vznemirjanje čebel pomeni uničenje, odmrtje čebelje družine, ker ji pozimi ni mogoče pomagati. Vznemirjene čebele zapuščajo gručo, se razlezejo po panju, zaradi mraza otrple popadajo na dno … in tam pomro. <\/span><\/span><\/p>
Zaradi preprečitve takih mrličkov mora čebelar in sočutno čuteče okolje paziti pred prestanka vso zimo, da imajo čebele svoj zaslužen mir. <\/span><\/span><\/p>
Kdo vse, kaj vse pa sploh povzroča čebelam nemir in vznemirjenost? Najprej čebelar, ki štorklja v težkih zimskih obuvalih po čebelnjaku! Morda je postal jeseni čebelnjak skladišče, drvarnica, morda je preblizu garaža ali nadstrešek za hrupna vozila. Morda je preblizu cesta, po kateri drve težki tovornjaki ali gradbena mehanizacija, tresenje in hrup se prenese v čebelje panje. Tudi otroci bi pozimi ne smeli hrupno skakati in kričati okrog panjev. <\/span><\/span><\/p>
Vznemirjanje povzročajo tudi miši ali podgane, ki iščejo v čebelnjaku zavetje pred hudim mrazom. Veliko škodo lahko povzročajo tudi rovke (špičmohi), zato že pred zimo zavarujemo panjska žrela z zapahi ali jih zožimo kako drugače. Žolne in sinice ob prvem snegu že trkajo po panjih in čebele radovednice in stražarke se alarmirajo in prilezejo ven, kjer jih pomalicajo ali ljubke žolne ali še bolj ljubke siničke. Proti ptičjim predatorjem čebele zavarujemo z vedno polno krmilnico vsaj nekaj deset metrov proč od čebelnjaka. Še bolje zaležejo lojene pogače, najbolje pa se obnesejo zasloni iz pleksi stekla, na katere naslikamo ptice ujede. Takšni zasloni, če so dovolj trdno nameščeni, preprečijo hujše udare močnega zimskega vetra. V družinskih čebelarstvih je mogoče kvalitetno združiti skupni družinski čas z izdelovanjem različnih preprostih plašil proti pticam: ptičja strašila, vetrnice za pred panje, kurja ali druga ptičja peresa, zataknjena v plutovinast zamašek in obešena na tanko vrvico pred panji. Odlični so stari cedeji, obešeni pred čebelnjakom. Vse kar se vrti v sapici in je dovolj opazno, bo ptice odgnalo izpred čebelnjaka. Sitni ptičji drobiž odženemo tudi z razbitimi kosi ogledala, ki jih postavimo poševno na brado panja – siničke zagledajo v njem svojo podobo, se ustrašijo in odlete. <\/span><\/span><\/p>
Nenavadno, pa vendar resnično je, da tudi topli sončni žarki in vetrovi vznemirjajo čebele. Pomagajo rahlo pridvignjene panjske brade, soncu in vetru tako preprečimo direkten vdor v panj, čebele pa vseeno morejo ven in noter v panj. Pozornost je potrebna ob sneženju, da sneg morda ne zamete žrel v čebelnjaku. Najboljša rešitev pa je ta, da panje zasenčimo, vsaj v najobčutljivejšem času pozimi.<\/span><\/span><\/p>
Vesten in skrben čebelar pozimi ni frej kot priček na vej, ampak tudi večkrat obišče svoj čebelnjak. Treba je prekontrolirati, ali morda niso žrela zatrpana ali celo zamašena z mrtvicami. Mrtvice je treba pač izbrskati ven iz panja, kolikor daleč sežemo s primerno kljukico iz močnejše žice, starejši čebelarji še vedno uporabljajo gosja ali kurja peresa, prav pride pa tudi suha in ravno prav rogovilasta veja, ki jo najdemo okrog čebelnjaka. Sproti je treba odstranjevati tudi led na žrelu, če panj moči dež in voda ob žrelu zmrzne. <\/span><\/span><\/p>
Pozimi večkrat stopimo v čebelnjak in prisluškujmo ob panjih: enakomerno, rahlo šumenje kaže na to, da je v panju vse v redu. Močno šumenje pomeni pomanjkanje vode ali brezmatičnost. Vodo lahko v sili damo v panj z namočeno čisto viledo, krpo ali gobo, z brezmatičnostjo se bomo spoprijeli šele spomladi, če bo družina obstala do takrat. Matico bomo dodali (če jo imamo na zalogi) ob prvi ugodni priliki, sicer pa bomo osirotelo čebeljo družino združili. Da je družina izgubila matico je znak tudi ta, da čebele buče v presledkih.<\/span><\/span><\/p>
Nekateri čebelarji, še posebej starejši, ki že slabše slišijo, ali začetniki, ki še težko razločujejo razlike pri oglašanju čebel, pogosto pozimi potrkajo na panje, da bi se prepričali, ali je čebelja družina še pri življenju in če je z njo vse v redu. Ta navada je slaba in s trkanjem čebelam škodujemo, ker se čebele močno vznemirjajo. V primeru hude radovednosti je bolje, da rahlo pihnemo skozi žrelo v panj, čebele se bodo naglo odzvale. <\/span><\/span><\/p>
Lahko si napravimo preprosto slušalko: vzamemo primerno dolgo gumijasto cev, en konec vtaknemo v uho in drugega v panj skozi žrelo. Tovrstna telefonska zveza s čebelami nam pripoveduje o stanju družine, kot bi zdravnik prisluškoval s stetoskopom našemu zdravju oz. bolezni. <\/span><\/span><\/p>
Ob kontroli žrel lahko naletimo na čebele, ki opletajo s krilci, pogosto je to znamenje pomanjkanja hrane v panju. Če ta panj tiho in pazljivo odpremo zadaj in najdemo večino čebel tik za notranjimi vratci, je to znamenje hude lakote, našli smo jih v dneh, ko si izmenjujejo zadnje medene zalogajčke. Stari čebelarji so znali pomagati čebelam v takem žalostnem stanju: če še pravi čas zaznamo lakoto, položimo v medišče močno segreto zidno opeko. Ko je panj ogret in so se čebele razlezle po satovju, dodamo nujno hrano v pitalniku, pogačo ali sat s pokritim medom iz zaloge, ki ga prej ogrejemo in nekoliko naluknjamo. Slednji način je najboljši in najhitrejši, medeni sat vstavimo med čebele, ko odstranimo iz gruče prazen sat. <\/span><\/span><\/p>
Takšno družino moramo nujno še dlje časa kontrolirati, dobička od nje pa vendar ni pričakovati. Tako vedo povedati stari čebelarji: enkrat lačne čebele ne bodo nikoli postale močna in zdrava čebelja družina in viškov medu od nje ne bo. <\/span><\/span><\/p>
Eden najzanesljivejših pripomočkov za ugotavljanje stanja čebelje družine je pozimi tesni vložek. Drobir na testni plošči natančno pokaže, koliko hrane ima družina in kje se nahaja čebelja gruča. Bolj ko se pomika v zadnji del panja, večja je verjetnost, da družima odjema že poslednje zaloge hrane. Slabo znamenje je, če čebele privzdigujejo zadek.<\/span><\/span><\/p>
Ob toplih jesenskih dnevih rado pride do tihega ropanja, ki ga največkrat ne opazimo, vse dokler ni že prepozno. Vse družine v čebelnjaku so bile ob zazimljenju dobro oskrbljene s hrano, pa vendar lahko katera ostane sredi zime brez živeža zaradi tihega ropa. <\/span><\/span><\/p>
Tudi s snegom imamo opraviti čebelarji pozimi, ne smemo čakati, da ga bo pobralo toplo spomladansko sončece. Pazimo, da zaradi kidanja okrog čebelnjaka ne delamo nepotrebnega hrupa. Odstranimo tudi veje, ki morda udarjajo ob streho ali steno čebelnjaka, ko je vetrovno vreme, pa tudi že odpadle veje.<\/span><\/span><\/p>
<\/span><\/span><\/p>
Dober čebelar pa pozimi poskrbi za svoje izobraževanje, pa naj bo to prebiranje čebelarske literature, obiski naprednejših čebelarjev, izmenjava in brušenje mnenj, udeležba čebelarskih zborovanj, predavanj ali tečajev in podobno. Brez izpopolnjevanja znanja in usposabljanja ni mogoče zares napredovati.<\/span><\/span><\/p>
Pregledati je potrebno tudi čebelarske pripomočke in orodje, popraviti, kar je potrebno popravila, zdelati je treba načrt nakupov, ki vzdrži družinske finance – novi panji, satni okviri, satnice in drobni material, lotimo se žičenja satov (žico bomo napeli tik pred vtiranjem satnic), odberemo poškodovano in dotrajano čebelarsko opremo in pripomočke. Voščine skuhamo in zamenjamo za satnice.<\/span><\/span><\/p>
<\/span><\/span><\/p>
Čebelarsko podjetništvo – Ko čebelarji vse v miru in sproščeno opravimo, pa že pospešeno pričakujemo, da bi nam čebele našo skrb in zagnanost povrnile s svojimi čebeljimi pridelki. Ja, saj bodo, težava in skrb, ki tare čebelarje na zalogo, je ta tovarna pod milim nebom, narava je tista, ki je bolj ali manj darežljiva do pridnih čebel in čebelarjev. <\/span><\/span><\/p>
Prodaja čebeljih pridelkov – Morda bi kakšnemu čebelarju resnično ustrezalo biti vsaj malo frej, vendar v današnjih časih to preprosto ni mogoče. V zadnjih letih se nujno dodatno trudimo s prodajo čudovitih darov narave, za trženje čebeljih pridelkov, poštenim čebelarjem to hočeš nočeš vzame veliko časa zaradi neprestanih senzacij okrog pridelave čebeljih pridelkov in zdravstvenega varstva naših čebel ravno v prime timu prodaje, v poznojesenskem in zimskem času. Nenavadno je, da prihaja do izbruha z zakasnitvijo, kot bi nekdo prav čakal na ta čas. Pa vendar, poštenim čebelarjem s stalnimi kupci to ne naredi škode, težje je novincem v čebelarski stroki. <\/span><\/span><\/p>
Varoje, varoza – Odgovoren čebelar ni nikoli v nobenem letnem času frej skrbi za zdravje svojih čebel. Tudi pred pojavom varoj v našem čebelarskem prostoru so bile in so še vedno prisotne čebelje bolezni, paraziti in škodljivci, danes se je le težje boriti za zdravje čebel, ker zdravil praktično ni, so le bolj ali raje manj učinkovita sredstva za zatiranje varoj, uradno imenovana zdravila za varozo.<\/span><\/span><\/p>
Stalnica sprememb – Spremembe so stalnica naših življenj, v naravi in tudi v življenju čebeljih družin. Spreminjajo se potrebe čebel v odvisnosti od letnih časov, spopadanje z rezistenco ne le t.i. zdravil ampak tudi rezistenco varoj na apitehnične ukrepe. Vedno močnejši so pritiski k 'vrnitvi naravi' in odkrivanje oz. obujanje starih čebelarskih postopkov. <\/span><\/span><\/p>

FREJ KOT PTIČEK NA VEJ&#39; JE ČEBELAR POZIMI

FREJ KOT PTIČEK NA VEJ' JE ČEBELAR POZIMI