Pa je to res? Zna biti, da trditev drži, vsaj glede na novejšo zgodovino uspešnosti tretiranj čebel proti varozi. Še posebej, če upoštevamo dejstvo, da pravzaprav nihče, nobena institucija dejansko ne razvija kakšnih novih sredstev za zatiranje varoj v čebeljih družinah. Torej ostanemo čebelarji na izbiri sredstva iz seznama preteklih let, in izbrano tretiranje izvedemo na lastno odgovornost, ko je država spustila iz rok strategijo ukrepov za dokončno zatrtje varoj.<\/span><\/p>

Država je že ugotovila, da ni sposobna rešiti tega epidemičnega problema na področju zdravja čebel. 　<\/span><\/p>

Če gremo naprej in vzamemo naslovno trditev za dejstvo, ostane malo manipulacijskega prostora. Vsaj toliko kot o čebelah, mora danes čebelar vedeti tudi o varojah in slišala sem že trditev, da je varoja preprosto četrti član čebelje družine (ob matici, delavkah in trotih). Nekako potiho in prav počasi so odgovorne institucije na ravni države skuhale čebelarje kot žabe v kotlu in danes je samo čebelar tisti, ki je odgovoren za zdravstveno varstvo čebel. V tem delu se lahko čebelarji strinjamo, vendar se večina nas čebelarjev ne zaveda dovolj dejstva, da čebelarji nimamo moči, sredstev in veterinarskega znanja, da bi opravili z epidemijo varoj na ravni države. Obvladovanje epidemij je pač na nacionalni ravni in ne na ramenih čebelarja (ali kakšnega drugačnega rejca živali za pridelavo hrane za ljudi). Če so varoje v vseh čebeljih družinah, in če Kranjska sivka ni sposobna prepoznati varoj za svojega sovražnika in sama opraviti z njimi, gre za nacionalni problem, ne more biti drugače.　<\/span><\/p>

Probleme, ki so nacionalnega značaja, pa je odgovorna reševati država, ne more biti drugače. Žal se država tega loteva na zelo nenavaden način - spomnimo se zavajajoče gonje o zastrupljenem slovenskem medu s strani javne uslužbenke. Pa vendar, še vedno je zdravstveno varstvo čebel v domeni javnega in državnega interesa. To dejstvo podpira zakonodaja, veterinarske in inšpekcijske službe. 　<\/span><\/p>

Vsa dovoljena in registrirana sredstva, ki se uporabljajo za tretiranje čebeljih družin proti varozi, so škodljiva, tudi organske kisline, ki so dovoljene v ekoloških čebelarstvih, so škodljive in so kemični proizvod, jih pač ne pridobivamo iz narave. Prav zaradi varoj stroka in državne institucije priporočajo na eno gospodarsko čebeljo družino še rejo kar do polovico rezervnih čebeljih družin za nadomeščanje izgub. V ekoloških čebelarstvih se priporoča eno na eno, kar kaže na streznitev glede učinkovitosti organskih kislin. 　<\/span><\/p>

Vsa sredstva, ki jih uradna stroka imenuje celo 'zdravila', škodijo čebelam, čebelarju, okolju, in seveda tudi varojam, saj so namenjena proti njim. Čebelarji igramo pri protivaroznih ukrepih predvsem na velikost, na razmerje v velikosti varoj proti velikosti čebel in končno tudi velikosti človeka proti velikosti čebel in varoj.　<\/span><\/p>

Slovenska veterina se je v letu po aferi nedovoljene proizvodnje sredstev za zatiranje varoj odzvala z novimi izobraževanji čebelarjev o uporabi starih sredstev. Na slovenskem zahodu nič novega, saj so do sedaj čebelarji že uporabljali ta sredstva in ugotavljali slabo učinkovitost, zato so ta izobraževanja res rahla sapica v odmev gonje proti slovenskim čebelarjem. Zgoditi se bo moralo še kaj večjega, da se bo bobu reklo bob in prijelo bika za roge. Vsi dosedanji ukrepi zgolj pometajo nacionalni problem pod tepihe.　<\/span><\/p>

Čebelarstvo je ... kako že pravijo romantiki ... baje poezija kmetijstva in brez vsaj še ščepca zdrave kmečke pameti v tej kmečki poeziji se epidemija varoj ne bo umaknila ... kar nekam. Poetov niso nikoli jemali prav resno, zgodovina jih opisuje kot frike, nemalokrat največje med poeti za pijance, torej ljudi, ki niso ali pa so težko shajali z okoljem. Ženskim poetinjam so prilepili še depresijo. Kako neki smo v tej luči videti zdaj čebelarji?<\/span><\/p>

Prihodnost se bo spremenila le tako, da se spremenimo tudi čebelarji. V 70-ih se je začelo z Varroo destructor, takrat se ni še nič vedelo o tej pršici, danes pa tudi ne dosti več, še vedno čukasto gledamo in razmišljamo, od tod naprej pa nam ne gre. Obtičali smo tudi čebelarji in govorimo le še nadzoru nad varojami, o preštevanju naravnega in tretiranega odpada, delamo ocene in rinemo v panje testne vložke ter rovarimo po čebeljih družinah z apitehničnimi ukrepi in jim povzročamo stres, jih tiščemo v nenaraven položaj, jim slabšamo vitalnost. Celo ti, apitehnični ukrepi so postali v zadnjem letu sredstvo za zatiranje varoj, ki jih je potrebno vpisovati v veterinarske dnevnike!　<\/span><\/p>

Vsi ukrepi, ki jih 'nagrunta' država v boju proti varojam, dolete na koncu čebelarja. Pomenijo več odgovornosti, pisanja, več poslušanja starih prežvečenih vsebin na izobraževanjih, kakšne nove učinkovitosti pa ne? Protivarozni ukrepi so doleteli čebelarje, šment, in ne varoj, zato bodo varoje v miru božjem delale svoje naprej!<\/span><\/p>

Čebelarji smo obsojeni na čebelarjenje z varojami