Čebelarji se v zimskem obdobju, ko naše čebelje družine bolj ali manj mirujejo v trdni zimski gruči, učimo, raziskujemo, izdelujemo scenarije za vsak primer in vsako nepriliko. V prepričanju, da smo pravi čas in prav opravili vsa potrebna opravila ob prelomu prejšnje in nove čebelarske sezone, se bi lahko zgodilo v obdobju, ko se morajo naše zimske čebele še zadnjikrat izkazati in predati štafeto burnega spomladanskega razvoja prihodnjim generacijam čebel v čebeljih družinah, na tej kritični točki se včasih zgodi, da čebelja družina ne zmore dokončati razvojnega cikla do viška, ampak tik pred tem naglo odmre. Vzroki (ki povzročajo) in razlogi (ki podpirajo) so mnogi, eden teh je lahko bolezen čebelje zalege, poapnela zalega. <\/span><\/span><\/span><\/span><\/p>

Bolezen napada tako odkrito kot pokrito zalego in jo najpogosteje najprej opazimo v trotovski zalegi. Spore povzročitelja poapnele zalege Ascosphaera apis so navzoče povsod v naravi, zato se lahko čebelja družina okuži vedno znova z okuženo vodo, cvetnim prahom ali medom. Spore preživijo tudi v 40 let starem satju, ker imajo debelo ovojnico. Uspešno potujejo z vetrom.<\/span><\/span><\/p>

Spore glivice prodrejo v telo ličinke preko prebavnega trakta s hrano ali preko kože. Varoje z 'luknjanjem' čebel močno pripomorejo k okužbi in širjenju bolezni. Okužbo znotraj panja širijo čebele krmilke, ko skupaj s hrano ličinkam predajajo še spore bolezni.<\/span><\/span><\/p>

Spomladi, v predrojilnem obdobju, ko čebelarji pričakujemo veliko množico mladih in zdravih čebel v panjih, lahko najdemo namesto njih v satnih celicah, na podnici in na žrelu odmrle mumificirane suhe ličinke, prerasle z belorumeno ali črnobelo plesnijo. 'Mumije' so jasen znak poapnele zalege. Kakšno leto se bolezen prikrije, kakšno drugo leto pa izbruhne v vsej širini in dolžini čebelnjaka. Skupna značilnost vseh možnih vzrokov za pojav poapnele zalege je stres v čebelji družini. <\/span><\/span><\/p>

Kako zelo je pomembno znanje o biologiji čebelje družine, o njenih potrebah v določenem času, nakazujejo odkloni od potrebnega ravnovesja v panju, pa naj gre za mikroklimo ali starostno in spolno strukturo čebelje družine. Poapnelo zalego lahko povzroči: <\/span><\/span><\/p>

zmanjšanje odpornosti družine in povečana dovzetnost za bolezni zaradi preozkega križanja med člani čebelje družine, matica se npr. opraši s svojimi moškimi potomci, troti<\/span><\/span><\/p> <\/li>
prenizka panjska temperatura (nižja od 35 °C), ki jo povzroči neravnovesje med starimi in mladimi čebelami ob naglih in močnih spomladanskih vremenskih odklonih<\/span><\/span><\/p> <\/li>
pomanjkanje čistilnega nagona, čistilke prepozno prepoznavajo mrtve ličinke in jih ne odnašajo iz panja<\/span><\/span><\/p> <\/li>
previsoka vlaga v panju v naglem razvojnem obdobju, ko se veliko kondenza nabira na stenah in podnici ter na satju in tam nastaja plesen<\/span><\/span><\/p> <\/li>
vlažno stojišče in izpostavljenost čebeljih družin preveliki vlagi<\/span><\/span><\/p> <\/li>
pogosto odpiranje panjev, predolga pregledovanja plodišč <\/span><\/span><\/p> <\/li>
obračanje satja in neustrezno premeščanje satov, agresivni posegi v plodišče čebelje družine<\/span><\/span><\/p> <\/li>
vstavljanje nerazkuženega satja v panj<\/span><\/span><\/p> <\/li>
slabe pašne razmere<\/span><\/span><\/p> <\/li>
izpostavljenost zalege kemičnim substancam (poapnela zalega je močneje izbruhnila s pojavom varoj in kemičnimi sredstvi za zdravljenje varoze)<\/span><\/span><\/p> <\/li>
pomanjkanje skrbi za močne in zdrave čebelje družine<\/span><\/span><\/p> <\/li>
pogosto prevažanje na paše.<\/span><\/span><\/p> <\/li> <\/ul>
V posamičnem primeru lahko le bolj ali manj uspešno ugibamo o vzroku ali vzrokih pojava bolezni, zato jih je težko učinkovito odpraviti. Ukrepi, ki preprečijo pojav poapnele zalege in jo odpravljajo, so boljši preventivni kot potem, ko bolezen že tolče po družinah:<\/span><\/span><\/p>
- s potrebnimi ukrepi skrbeti za pravo temperaturo plodišča (hrana, prilagajanje velikosti panja potrebam družine, skrb za zdravje in vitalnost čebel<\/span><\/span><\/p> <\/li>
- če družine zgodaj spomladi dohranjujemo z medom, pogačami ali sirupom, lahko klaji dodamo vitamin C (askorbinsko kislino se dobi v veterinarskih lekarnah v praškasti obliki) v razmerju 1 – 2 g na liter raztopine in postopek ponovimo s presledkom enega tedna še trikrat; tako povečamo odpornost čebelje družine (L.Matavž 2009)<\/span><\/span><\/p> <\/li>
- zračnost v panju, dovolj odprtih žrel<\/span><\/span><\/p> <\/li>
- izločanje starega satja ob cvetenju divje češnje in vstavljanje satnic<\/span><\/span><\/p> <\/li>
- plesnivi pažni material zamenjamo s suhim in plesnivega sežgemo<\/span><\/span><\/p> <\/li>
- plesniva panjska vratca zamenjamo s suhimi in čistimi<\/span><\/span><\/p> <\/li>
- bolne družine pregledujemo na koncu, da bolezni ne raznašamo v zdrave, roke si razkužujemo (voda in ocetna kislina), uporabljamo rokavice za enkratno uporabo.<\/span><\/span><\/p> <\/li> <\/ul>
  Pomanjkanje zdrave in primerne hrane iz narave – slabe paše, umanjkanje paš – je vedno korak pred izbruhom bolezni. Lačne ali slabo hranjene čebele pač ne zmorejo nikoli več postati močne in zdrave čebelje družine. Poapnelost pa ni le vzrok za slabljenje moči čebelje družine ampak hkrati tudi njena posledica. <\/span><\/span><\/p>
  Zdravila za bolezen poapnele zalege ni. Omilimo jo z uporabo mravljične kisline, ko zatiramo varoje, v pomoč pri zmanjšanju bolezenskih znakov je še C vitamin, jabolčni kis. Vitamin C, raztopljen v sladkorni raztopini se resorbira v telo čebelje ličinke, tam pa povzročitelju poapnele zalege onemogoče celično dihanje, zato se bolezen ne more razvijati. <\/span><\/span><\/p>
  Pri zdravljenju poapnele zalege s pomočjo vitamina C uporabimo sladkorno raztopino iz 4 delov vode in 1 dela sladkorja. Na liter sirupa dodano 0,5 do 1 g vitamina C. Za C vitamin v prahu vzamemo 10 kg sladkorja, 30 litrov vode in eno ali dve 20-gramski vrečki C vitamina. Z mešanico hranimo čebele postopno, 3 – 5 dcl dnevno ali največ liter vsak drugi dan. Mešanico pripravljamo sproti in jo še isti dan porabimo. Postopek ponavljamo 10 – 20-krat (Valjavec 1994).<\/span><\/span><\/p>
  Velika vsebnost C vitamina v zimski zalogi hrane lahko povzroči prebavne motnje in včasih tudi odmrtje družine. Dodatek vitamina C v sirupu je zato bolje uporabiti spomladi, v času dražilnega krmljenja in pozno poleti pred jesenskim dopolnilnim krmljenjem. To sta dve kritični obdobji v razvoju čebelje družine, v tem času pa so bolezenski znaki izrazitejši. Poglavitna prednost uporabe vitamina C je v tem, da v čebeljih pridelkih ne pušča ostankov, če zdravljenje končamo vsaj mesec dni pred začetkom paše. <\/span><\/span><\/p>
  Nekateri čebelarji poskušajo opraviti s poapnelo zalego s pomočjo česna. Česen vsebuje žveplove spojine, ki so po svojem kemijskem delovanju zelo podobne vitaminu C, po učinkovitostji pa ga celo prekašajo. V liter vode namočimo strok (10 – 20 g) drobno sesekljanega ali zmečkanega česna in ga v njej pustimo prek noči. Prihodnji dan ločimo usedlino in bistremu delu dodamo 0,25 kg sladkorja, premešamo in s sirupom hranimo čebele. Slaba stran česnovih pripravkov je značilni česnov vonj in okus in čebele ga nerade jedo. Vonj ostane v panju več tednov, posledica česna je tudi večja razdražljivost čebel, zato so posegi v panj ta čas skoraj nemogoči.<\/span><\/span><\/p>
  Poapnelo zalego zatre tudi dober genski material oz. menjava matice (Špančić 2018). Vedno pomaga pa dobra čebelja paša (dobra čebelja prehrana iz narave), ki bolezen zatre ali celo odpravi vsaj do naslednje sezone. Najboljše zdravilo za vse čebelje bolezni je dobra paša (B.Preinfalk 2008).<\/span><\/span><\/p>
  Čebeljo družino z veliko poapnele zalege lahko poskusno namesto uničenja pretresemo v 5- ali 7-satarja, zamenjamo matico in družino redno hranimo. Družino nujno izoliramo proč od zdravega čebelnjaka. Tej družini ne jemljemo čebeljih pridelkov, uporabimo jo kot rezervno družino za prihodnje leto.<\/span><\/span><\/p>
  Druga različica gre po daljši radikalni poti: okužen panj s čebelami odstranimo in na njegovo mesto postavimo čistega, razkuženega in vstavimo satnice. Matico skupaj s čebelami pretresemo v nov panj (umetni roj). Zalego iz okuženih panjev združimo v enega in počakamo do izleganja ter čebele pretresemo v nov panj, okuženo satje pretopimo ali bolje, sežgemo. Čebelarski pribor uporabimo le pri tej družini in delamo z rokavicami za enkratno uporabo.<\/span><\/span><\/p>
  Tretja različica iz prakse gre takole: žveplene lističe (tiste za žveplanje vinskih sodov) naložimo na plodiščne sate (Brndušić 2014). Čebele jih bodo razgrizle in znosile ven iz panja in poapnela zalega se bo unesla.<\/span><\/span><\/p>
  Žal večina poskusov zdravljenj in pretresanj na dolgi rok le zakriva in prikriva bolezen, poapnela zalega se vedno znova pojavlja, večinoma že naslednje leto. Potrebno bi bilo 'ozdraviti' oz. odpraviti vzrok bolezni, ker zdravila za poapnelo zalego pač ni. Vzrok pa običajno ni eden, ampak jih je več, mnogih ni mogoče prepoznati in zato tudi odpraviti ne.<\/span><\/span><\/p>
  V preteklosti se je poapnela zalega pojavljala večinoma v manj kot petih odstotkih na posameznem čebelnjaku. Ker je bila relativno redka bolezen, se je lahko zdravila. Največkrat je bilo dovolj, če je bila bolna družina ojačana z dvema satoma pokrite zalege in menjavo matice. <\/span><\/span><\/p>
  S pojavom varoj na slovenskih tleh je hkrati z drugimi čebeljimi boleznimi prišlo do močnejših izbruhov tudi poapnele zalege. Poapnelo zalego so preprečevali ali zatirali na biološki način in z uporabo kemijskih sredstev. Zdravili so jo z antibiotikom nistatinom s pršenjem satov, dodajanjem antibiotika v sladkorni sirup ali pogače. <\/span><\/span><\/p>
  Biološki način je vključeval čebelarjenje le z močnimi čebeljimi družinami, v plodišču je bilo število satov tolikšno, kolikor so jih čebele zasedale. Ob prenehanju paše so krmili čebele tudi z beljakovinsko hrano oz. nadomestki (cvetni prah, beljakovinski nadomestki). Panje so vzdrževali suhe in zagotavljali zračenje, panje so umikali iz vročega sonca. Satje so obnavljali pogosto in slej ko prej so tudi zamenjali matice. Priporočeno je bilo izogibanje vsega, kar bi vznemirjalo čebele in rušilo biološko ravnovesje ali v čebelji družini povzročalo stres (Javornik 1991).<\/span><\/span><\/p>
  Z gospodarnim čebelarjenjem in krepitvijo splošne odpornosti čebeljih družin so držali bolezen na vajetih. Ohranjali in po potrebi so vzpostavljali biološko ravnovesje, skratka, čebelarili so samo z močnimi in zdravimi družinami (bolne je premnogi čebelar pravi čas prodal).<\/span><\/span><\/p>
  Drugi pomemben ukrep je bila dezinfekcija oziroma razkuževanje panjev, satja, orodja in okolice čebelnjaka. <\/span><\/span><\/p>
  Okoliščine, ki vodijo k obolenju, so najmanj tako pomembne kot sama navzočnost povzročitelja bolezni (Rihar 1998). Zatiranje bolezni je imelo tudi v preteklosti izglede za uspeh le tedaj, če je oskrba čebeljih družin vključevala več ukrepov hkrati skupaj z dobro čebelarsko prakso.<\/span><\/span><\/p>
  Težko bi z gotovostjo trdili, ali je okužba bolezni poapnele zalege napredovala sama po sebi ali smo pripomogli ljudje z rušenjem imunskega sistema čebel. Sredstva oz. zdravila za zatiranje varoze na bazi kemije, kisline, še nedavno dovoljena masovna preventivna raba antibiotikov, različna tretiranja rastlin v okolju zunaj čebelnjaka in sinergija obojega oz. trojega … dodatki čebelji hrani, ki ni njihova naravna, npr. sirotka, sojina moka ipd. Vse to pogubno deluje na imunski sistem tako čebel kot rastlin v našem okolju. <\/span><\/span><\/p>
  <\/span><\/span><\/p>
  Verjetnejši in resnični vzrok širjenja bolezni poapnele zalege so spremembe v naravnem okolju. Spremembe v svetu mikrobov, mednje sodi povzročitelj poapnele zalege, zaradi njihove majhnosti niso tako naglo opazne kot druga dogajanja v naravi, so pa zato posledice dostikrat usodnega pomena za ohranitev njenega ravnotežja (Valjavec 1996).<\/span><\/span><\/p>
  Na trgu je danes ponudba različnih 'mehkih' preparatov, ki obljubljajo bolezen odpraviti, npr. Bee protect ipd., vendar bolezni ni mogoče popolnoma odpraviti. Družina vso energijo in hrano nameni obnavljanju odmrle zalege, medišča so suha, viška medu za čebelarja ni. Družina z blažjo oz. prikrito obliko bolezni deluje sicer zdravo, zalege je veliko, družina pa je za čebelarstvo nerentabilna, predstavlja le strošek, ker čebeljih pridelkov ni. Okužba se običajno znova pojavlja ob poslabšanju vremena z veliko vlage, število spor v panju je preveliko, da bi čebele v redu očistile okuženo zalego. <\/span><\/span><\/p>
  Vsak čebelar ve, da se je treba zdravljenju poapnele zalege tako nekoč kot danes posvetiti z veliko dobre volje in potrpežljivosti. Vsemu trudu navkljub pa rezultati marsikdaj ne odtehtajo vloženih sredstev in napora.<\/span><\/span><\/p>
  Rentabilni čebelarji ukrepajo proti poaneli zalegi ob prvih znakih in seveda temeljito (žveplo in ogenj), ne tvegajo okužbe čebelnjaka in ne vzdržujejo bolnih ali slabih čebeljih družin. Tako deluje na dolgi rok tudi narava, neusmiljeno do slabičev in s pogrnjeno mizo za močne. <\/span><\/span><\/p>
  Narava vedno obljublja plan B: obstanek najsposobnejših. Obstale in preživele bodo močne in zdrave čebelje družine. Največja bolezen pa ostaja neznanje čebelarja, prikrivanje resnosti bolezni (samemu sebi) in pomanjkanje higiene skupaj z agresivno čebelarsko tehnologijo.<\/span><\/span><\/p>
  Čebelarjenje ob stopnjevanju podnebnih sprememb postaja vsako leto težje in dražje. Spopadamo se s čebeljimi boleznimi in slabimi pašnimi razmerami, tudi prenaseljenostjo. Čebelarjenje je predrag konjiček za prosti čas, še težje je dosegati pričakovane dobičke s čisto pravim čebelarskim biznisom. <\/span><\/span><\/p>
  V znanju in slogi je moč, tudi moč čebelarjev. Biti čebelar je poklic, ki zahteva dobro podlago v teoriji in sprotno učenje iz izkušenj, morda je že napočil čas, ko potrebujemo dobro poklicno čebelarsko šolo z novimi znanji, novimi učitelji in novimi tehnologijami. Prenos znanja … no, ja? Potrebujemo nekaj sprememb tudi v glavah. <\/span><\/span><\/p>
  <\/p>

POAPNELA ZALEGA, VZROK IN POSLEDICA ZMANJŠEVANJA VITALNOSTI ČEBELJIH DRUŽIN