Urbano čebelarstvo je praksa gojenja čebeljih družin v mestih. Imenujejo ga tudi hobi čebelarstvo ali čebelarjenje na dvorišču, dvoriščno čebelarjenje. Čebele iz mestnih čebelnjakov naj bi bile bolj zdrave in produktivnejše od svojih podeželskih sorodnic. Kot opraševalci čebele mestom prinašajo tudi okoljske in gospodarske koristi.<\/span><\/p>

An Introduction to Backyard Beekeeping - BeeKeepClub <\/p>

Večina mest v Severni Ameriki je nekoč prepovedovala čebelarstvo, a v zadnjih letih so čebelarji te prepovedi uspeli razveljaviti. Številna mestna območja zdaj poskušajo urediti dejavnost; medtem ko je registracija čebeljih panjev pogosto obvezna, velik delež mestnih čebelarjev ne obvesti mesta. Priljubljenost mestnega čebelarstva je hitro naraščala od leta 2012, morda zaradi svoje vključenosti v gibanje lokalne hrane. Med letoma 1999 in 2012 je London zabeležil 220-odstotno povečanje števila čebelarjev. <\/span><\/p>

<\/p>

Izzive in skrbi v urbanem čebelarjenju povzroča rojenje čebel. Čeprav je pojav rojenja neškodljiv, pogled na roječo se čebeljo družino v mestnih območjih lahko ljudi prestraši. Omejeni viri so še ena skrb mestnega čebelarstva. Ker imajo mesta omejene zelene površine, lahko vse večja pribljubljenost hobija povzroči nižje pridelke medu, kot so poročali v Londonu in New Yorku. Glede na raziskavo iz leta 2015 se je tudi pokazalo, da urbana okolja dajejo prednost preživetju in prenosu nekaterih povzročiteljev bolezni, ki prizadenejo medonosne čebele. <\/span><\/p>

<\/p>

Nekatera urbana čebelarska mesta imajo aktivne čebelarske skupnosti, druga pa ponujajo številne parke in vrtove, vendar imajo malo čebelnjakov. <\/span><\/p>

Australia's backyard beekeeping craze - ABC Radio National <\/p>

Vlada Združenega kraljestva je pripomogla k vzponu čebelarstva v mestih, tako da je izdala plastični čebelji panj, ki je bil zgrajen namensko za urbano čebelarjenje. Imenuje se Beehaus. Organizacije, ki podpirajo urbano čebelarjenje v Londonu, vključujejo London Beekeeper's Association, ki organizira mesečne sestanke, nudi mentorstvo novim članom in posoja čebelarsko opremo. <\/span><\/p>

<\/p>

Instanbul – Čebelarstvo v mestu, zlasti v njegovih zunanjih okrožjih, podpira občinska vlada. Hoteli imajo mestne čebelnjake za potrebe svojih restavracij po medu. Mestno čebelarstvo je težak hobi v Istanbulu, ki ima manj zelenih površin v primerjavi z drugimi mesti v Turčiji. V mestu potekajo lokalne in mednarodne konference in seminarji o urbanem čebelarstvu. Istanbul je leta 2017 in ponovno leta 2022 gostil tudi 45. izdajo Apimondie, Mednarodne zveze čebelarskih združenj. <\/span><\/p>

<\/p>

Urbano čebelarstvo obstaja v številnih večjih mestih in o njem poročajo v Berlinu, Hgamburgu, Hong Kongu, Bengaluruju, Merbournu, Sydneyu in Tokiu. <\/span><\/p>

Backyard Beekeeping for Aussies | The Ultimate Beeginner's Guide. <\/p>

Detroit je dom cvetoče populacije avtohtonih čebel in različnih zelenih površin. Mesto ima več urbanih kmetij, vključno z Michigansko pobudo za urbano kmetijstvo. Leta 2017 je bila ustanovljena neprofitna organizacija Detroit Hives z nalogo izboljšati skupnosti za ljudi in opraševalce, zlasti za slabo poskrbljeno prebivalstvo, s preoblikovanjem praznih parcel v urbane čebelje farme. Detroit Hives je prvi, ki je ustvaril izobraževalni čebelnjak v mestu Detroit. Leta 2019 je Detroit Hives ustanovil nacionalni dan urbanega čebelarstva, ki ga vsako leto praznujejo 19. julija kot dan izobraževanja in ozaveščanja v podporo urbanim čebelarjem in etičnemu ravnanju z opraševalci, ki živijo v urbani krajini.<\/span><\/p>

<\/p>

Leta 2010 je Milwaukee v Wisconsinu sprejel čebelarsko uredbo, ki posameznikom dovoljuje čebelarjenje v urbanem središču mesta. Mestni čebelarji sodelujejo v Pobudi za opraševalce skupnosti v Milwaukeeju.<\/span><\/p>

<\/p>

Montréal - Montrealske čebelnjake ureja vladna agencija MAPQ. Ta agencija uveljavlja vrsto predpisov v zvezi z namestitvijo čebeljega panja, da bi zaščitila zdravje čebeljih družin, vendar so ta pravila le redko dovolj omejujoča. Knjižnica Westmount ima na svoji strehi javni čebelji panj, ki v poletnih mesecih vsaka dva tedna izvaja preglede v živo za otroke, starše in starejše.<\/span><\/p>

<\/p>

Poleti 2014 je ustanova za brezdomce Accueil Bonneau začela pilotni projekt, s katerim je svojo potujočo skupnost seznanila z umetnostjo čebelarstva kot sredstvom za ponovno vključitev v izpolnjujoč in pomemben hobi.<\/span><\/p>

<\/p>

Večina javnih čebelarskih pobud izhaja iz podjetij, ki ponujajo čebelarske storitve, ki omogočajo dostopnost mestnim prebivalcem. Gibanje k ustvarjanju lokalnih proizvodov je del razloga, zakaj čebelarstvo postaja vse bolj priljubljeno v tem metropolitanskem mestu.<\/span><\/p>

<\/p>

Do leta 2010 je bilo čebelarjenje v New Yorku nezakonito, vendar to ni imelo velikega vpliva na številne Newyorčane, ki so postavljali in vzdrževali panje. Preden ga je mesto priznalo, je urbano čebelarstvo postalo ustaljen hobi in že je obstajala podporna mreža organizacij, blogov in trgovin z zalogami. Ko je bila prepoved odpravljena, je bilo dovoljeno obdržati samo neagresivno vrsto Apis Mellifera. Medtem ko je registracija čebeljih panjev obvezna, je bila od leta 2012 v mesto sporočena le polovica od 400 čebeljih družin, ki naj bi bile na strehah newyorških hiš.<\/span><\/p>

Backyard Beekeeping Basics: Setting up, Bringing Bees Home, and <\/p>

Los Angeles ima dolgo zgodovino čebelarstva. Prvi dve čebelji koloniji sta prispeli v Kalifornijo preko Panamske ožine leta 1853. Uvozil ju je Christopher H. Shelton in sta bili edini preživeli dolgo pot od New Yorka do San Francisca. Čebele so kupili na dokih v San Franciscu za 150 dolarjev, nato pa jih pripeljali južno v Los Angeles. Čebele so prispele v Los Angeles 4. septembra 1854. Aprila 1855 so čebelje družine izgnale dva roja, ki sta bila prodana za dodatnih 150 dolarjev. Takrat se je med, ki so ga proizvedle čebele, prodajal po 1,50 dolarja za funt. Italijanske čebele ("Apis mellifera ligustica"), ki veljajo za boljše od nemške sorte ("Apis mellifera mellifera"), so bile predstavljene januarja 1855.<\/span><\/p>

<\/p>

Do leta 1860 je bilo čebelarstvo v Los Angelesu običajno, nekateri posamezniki so imeli v lasti 25 panjev. Divji med so nabirali v velikih količinah po vznožju. Med so poslali v San Francisco za prodajo. V dolini San Fernando so našli veliko čebeljo družino, po nekaterih ocenah je imela 8 do 10 ton medu.<\/span><\/p>

<\/p>

Panj se nahaja v razpoki, ki prodira v skalo do globine približno 160 čevljev. Odprtina je dolga 30 čevljev in široka 17 čevljev s štirimi prehodi. Ugotovljeno je bilo, da je ta razpoka gnezdišče čebeljega roja, ki je izstopil v skoraj trdnem stolpcu s premerom enega metra. Določene skupine so se poskušale spustiti do ogromne zaloge medu, ki so jo nabrale čebele, a so bile vedno odgnane in en človek je pri tem izgubil življenje.<\/span><\/p>

<\/p>

Leta 1873 je bilo ustanovljeno Združenje čebelarjev okrožja Los Angeles. Leta 1879 so losangeleški odvetniki prepovedali čebelarjenje znotraj meja mesta na podlagi napačnega prepričanja, da medonosne čebele škodijo pridelavi citrusov (ena največjih industrij na območju Los Angelesa). Do leta 1917 so se pojavili pozivi k razveljavitvi "starodavne odredbe"; mnogi so tako ali tako nezakonito imeli panje, vendar zakonodajalci niso ukrepali. Šele leta 2015 je mestni svet razveljavil 136 let star odlok.<\/span><\/p>

<\/span><\/p>

5 Reasons To Start Backyard Beekeeping - Go Raw Honey <\/p>

Urbano čebelarstvo po svetu