<\/span><\/span><\/span><\/p>

O mladenkah bo beseda, o mladenkah, ki ob rojstvu izgube srajčko in si je nikoli več ne nadenejo. Pripoved bo zanimiva za male in velike otroke. Takole gre torej s temi nagicami in srajčkami, kosmatimi novorojenimi nagicami in na koncu na rožah oguljenimi črnimi.<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Najprej so bile samo lepo zloščene male celice, za posamezno bitjece prva in edina sobica, ki je kdajkoli bila zares samo njihova v vsem življenju. Potem je prišla in vsako celico premerila s svojimi širokimi 'nedrji' njihova veličastna kraljevska mati in v njih zalegla jajčeca, seveda, če so sestrice sobice prav počistile in zloščile. Mala podolgovata oplojena jajčeca so imela kratki vek: vsega skupaj tri dni in tri noči, prvi dan so strumno stala pokonci, zalepljena na dno celic, drugi dan so se nagibala in končno tretji dan obležala po dolgem in širokem na dnu celic in iz njih so se izlegle ličinke. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Ličinke so po naravi zelo požrešna bitja, zato jim čebelarji rečejo tudi žerke, ker žrejo in goltajo ves čas, podnevi in ponoči. Starejše sestrice pridno izločajo super živilo, matični mleček s pomočjo krmilnih žlez v njihovih glavah in ga odlagajo k ličinkam v celice, da kar plavajo v njem. Čeprav je matični mleček bolj kraljevska hrana kot delavska, so ga vendar deležne vsaj v prvih dneh tudi tiste, ki niso bile že vnaprej izbrane za kraljevanje. Naslednje dni je njihova hrana manj superživilska, ker je vedno bolj pomešana z vodo, medom in cvetnim prahom, a še vedno odlična. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Cvetni prah jim omogoča, da se v njihovih telesih razvijejo posamezni organi, vilinska kožna krila, nožice, mišičevje in čutila in najvažnejši organi, ki pomenijo življenje za vso skupnost, zasnove žlez. Brez beljakovin v cvetnem prahu ni nič, bi ličinke ostale še naprej podobne vrečam in se premikale kot enocelične amebe, ki prelivajo svojo vsebino naprej in vstran in nazaj in spet naprej, nikoli ne bi poletele v modro nebo. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Ličinke so v začetku zvite v klobčič na dnu celice in na pogled zelo podobne okroglemu jajčecu. Ker jih sestrice pridno in pogosto hranijo, kmalu zrasejo toliko, da je dno celice premajhno, da bi lahko tam spodaj udobno ležale zvite v klobčič, zato se začno postopoma dvigati s svojimi telesi navzgor, proti vrhu celic in se končno pregrešno debeliti. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Potem ko so res dovolj nafilane s hrano in postanejo celice že malo tesne, se po devetih dneh oblečejo v srajčko, zapredek in ljube sestrice jih pokrijejo z voščenimi poroznimi pokrovci. Naslednjih devet dni so ovite in pokrite, njihova telesca pa se razvijajo in postajajo vedno bolj podobna pravim čebeljim telesom. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Potem pride enaindvajseti dan, odkar so bile zaležene in kot bi gozdna vila nad njimi zamahnila s čarobno paličico in jih poklicala v svet, začno urno grizljati srajčko in voščeni pokrovček in same pridejo ven - brez srajc! Najprej lahko vidimo migetajočo tipalko in čebelje učke, čebeljo glavo, ki se suče in čeljusti, ki hite trgati pokrovček. Svoje nagote se ne zavedajo, morda zato, ker so njihova mlada telesa pokrita s sivkastimi dlačicami. Tako se rodi čebela. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Ljudje spoštljivo rečemo izleženju čebel rojstvo kot za rojstvo človeka, ker nas čebele spominjajo na mnoge pomembne stvari v življenju, vse pa so tako ali drugače povezane delavnostjo in potrebami drugih članov skupnosti. Še preden so čebelja telesa dokončno razvita, se že lotijo prvih opravil na satju in kasneje še v panju. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Prvo delo, ki ga opravi izležena čebela, je čiščenje sobice, satne celice. Za njo pridejo starejše sestrice in dokončajo ali popravijo, kar ni bilo dobro narejeno. In potem pride kraljevska mati in premeri celico ... ampak tukaj se zgodba že začne neskončno ponavljati z rojstvom novih mladih čebeljih sestric. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Kaj pa se zgodi z novorojeno čebelo? Njeno telo je dokončno oblikovano, ni pa še dokončno razvito. Vse življenje panjske čebele traja približno tri tedne in med tem časom se postopoma razvijejo še posamezne žleze druga za drugo. Zelo malo čebel ostanejo čistilke vse življenje, ker gre pri čiščenju za prepoznavanje bolezni ali bolezenskih virov in je najpomembnejše za preživetje vse čebelje družine. Od teh čistilk je odvisno zdravje ne le čebel, ampak tudi človeka, ki se zanaša na čebelje pridelke. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Panjske čebele imenujemo čebelarji tudi mlade čebele, ker pač so mlade, dokler ne gredo skozi vsa panjska opravila v temi panja. Za čiščenjem pride na vrsto krmljenje čebelje zalege (ličink), ko se mladim čebelam razvijejo krmilne žleze v glavah, za tem izdelovanje satov iz voska, ko se jim razvijejo voskovne žleze v zadku. Obe opravili sta medsebojno soodvisni in prepleteni in izrednega pomena v razvojnem obdobju čebelje družine. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Mlade čebele znajo iz medičine in mane narediti med, znajo pripravljati pravo hrano za ličinke, matico in trote, znajo ohladiti ali ogreti panj s pomočjo kožnih kril in letalnih mišic in znajo uganiti, kaj je najbolje in najbolj prav za vso čebeljo družino. 　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Naslednje, pravzaprav zadnje obdobje življenja čebele je pomembno hkrati za čebeljo družino in čebelarja, ker gre za med. Čebele postanejo pašne čebele, ko končno poletijo ven iz teme v panju, uzrejo svet zunaj panja in se s pomočjo dobro razvitih spominskih sposobnosti spoprimejo s pašami. Nabirajo medičino, mano, cvetni prah, rastlinske smole in vodo. Prepoznati morajo dobro čebeljo pašo in znati se morajo vrniti v svoj panj od zelo daleč. Tako vneto oblezejo vsak cvet, da si osmukajo lepe sive dlačice in so videti črne kot zamorklje.　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Čebele nikoli ne hodijo v šolo ali v službo, znajo pa same vse narediti in same za vse poskrbijo o pravem času, brez da bi jih kdo opominjal na njihova opravila. Vsaka od nekaj deset tisoč čebel ve za svoje mesto v panju in se ne sprašuje kaj bo jutri, ker ima vedno toliko opravkov, da ji ni nikoli dolgčas. Tudi sama ni čebela nikoli, vedno je okrog cela množica čebel, ki hrumijo in bučijo, zato so jim včasih rekli bučele namesto čebele, kot jim rečemo danes. Vse življenje se čebele neprestano dotikajo druga druge, se ovohavajo in tipajo, druga drugo hranijo in pazijo. V resnici pa njihov pravi dom ni panj ampak satje, satje je njihov pravi dom, ki si ga znajo narediti samo one.<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

　<\/p>

<\/span><\/span><\/span><\/p>

Nagice, mladenke brez srajčk