<\/span><\/span><\/p>

Emil Preuss (1848 – 1910), sloviti berlinski čebelar, je način svojega čebelarjenja popisal v knjigi: Meine Beinenzucht-Betriebsweise und ihre Erfolge, 1899. Preuss je imel v svojem čebelarstvu 35 plemenjakov (gospodarskih družin) in za čebele je imel na razpolago vse svoje dneve (Peternel 1925).<\/span><\/span><\/p>

Teorijo prevešanja oz. prestavljanja je postavil čebelarski strokovnjak Emil Preuss že okrog leta 1900. Preuss je zagovarjal radikalno prestavljanje, razen sata s staro matico je prestavil vse sate v medišče. Še pred prevešanjem je družino ojačil.<\/span><\/span><\/p>

Prevešanje v bistvu spominja na narejenca v istem panju, ki pa obenem ne dopušča delitve v dve samostojni družini, pač pa gre le za premostitev rojilne krize v času, ko si obetamo bogato spomladansko pašo. Ukrep prevešanja ni garancija, da družina ne bo rojila še v istem letu.<\/span><\/span><\/p>

Anton Žnideršič, konstruktor AŽ panja, je svoje čebelarjenje s prevešanjem deloma posnel in priporočal po Preussu, radikalen način, ki spomladi s prestavljanjem zaleženih satov zavlačuje in preprečuje rojenje čebel, ko hkrati podpira vnemo čebel, da naberejo več medu, nabiralna moč nerazdeljene čebelje družine pa je učinkovitejša (Debevec 1974). <\/span><\/span><\/p>

Vešč čebelar mora mora pristopiti h prevešanju mnogo prej, preden so zaleženi prvi matičniki, zato že zgodaj spomladi budno spremlja razvoj čebeljih družin. Prva faza širjenja gnezda je nastavljanje medišč, nastavljanje praznega satja in satnic v medišče. Druga faza je prevešanje. <\/span><\/span><\/p>

Najstarejši čebelarji se morda še spominjajo ogorčenega boja, ki ga je sprožil kmalu po prvi svetovni vojni (pred sto leti) članek v Slovenskem čebelarju „Proč s prevešanjem!“ Tudi kasneje so dosti razpravljali o prestavljanju, vendar to vprašanje še danes nima dokončnega odgovora. <\/span><\/span><\/p>

Preuss, ki je prevešanje uvedel, je pustil pri tem postopku v plodišču le sat z matico. Tudi pri nas so v začetku postopali enako, se je pa kmalu pokazalo, da ta radikalen način ni primeren za naše razmere. Pred desetletji so prestavili v medišče pet ali še manj satov, pač glede na moč družine in moč paše. Pri tem plodišče ni preveč oslabilo, matica pa je imela dovolj prostora za zaleganje. Glavni namen prevešanja je še danes preprečevanje rojenja in večji pridelek medu. V primeru, da so v plodišču že nastavljeni matičniki, ne prestavljamo, ker rojenja s tem ne bomo več preprečili. Ob slabši paši se čebele nerade pomaknejo v nastavljeno medišče, ostanejo v plodišču in rojijo. S pravočasnim prevešanjem jih zvabimo v medišče in preprečimo rojenje. <\/span><\/span><\/p>

Preussova metoda je v bistvu metoda prevešanja. Trenutek prevešanja je po Preussu 10 dni pred glavno pašo (recimo akacija). Plodišče mora biti pred prevešanjem polno zasedeno. <\/span><\/span><\/p>

Rezultat iskanja slik za sati z odkrito in pokrito zalego slike <\/span><\/span><\/p>

Preuss je prevesil vse sate iz plodišča v medišče, razen dveh sprednjih pri žrelu, in na te je dal matico (topla stavba, plodiščni sati so v panju pravokotno na žrelo). Plodišča ni napolnil naenkrat z drugimi sati, ampak postopoma, najprej je prvima dvema dodal samo štiri prazne, tako je bilo plodišče zoženo skoraj za polovico. Preuss je upošteval potrebe čebelje družine, saj bi čebele ne zmogle že takoj zadovoljivo ogrevati zalege v prevelikem plodišču. Prevešene sate je vstavil v medišče v istem vrstnem redu, kot so bili pred tem v plodišču. <\/span><\/span><\/p>

Po preteku 8 dni od prevešanja je Preuss dodal še tri prazne sate v plodišče in s tem je bilo plodišče popolnjeno. Najkasneje 21 dni po prevešanju oz. 36 dni pred koncem glavne paše je Preuss priprl matico na dva sata (pri vratcih). Na ta način je omejil zalego oz. zalegalno površino in tako po končani paši ni bilo v panju prevelikega števila čebel. Pripiranje matice je dopuščal preložiti na kasnejši čas v tistih krajih, kjer se je obetala ajdova ali druga izdatnejša jesenska paša. Preložitev pripiranja je omogočalo matici najobilnejše zaleganje v juliju in posledično je imela čebelja družina v jesenski paši obilo pašnih čebel.<\/span><\/span><\/p>

Po prevešanju se je lahko zgodilo, da je bilo plodišče znova polno in že nastavljeni matičniki, čebelja družina se je znova pripravljala na rojenje. Izrojitev je bilo mogoče preprečiti s postopkom zamenjave matice: ko zapoje mlada matica, se staro matico odstrani, ostale matičnike izreže. Mlada matica se opraši, zamenjava stare matice z mlado je gotova in rojenje je preprečeno. Čebelja družina je zmožna vsak trenutek izrabiti tudi slabo pašo.<\/span><\/span><\/p>

Preussova radikalna metoda je imela tudi slabe strani. Če se je po prestavljanju ozračje močno ohladilo, se je večina čebel pomaknila k zalegi v medišče, matica pa je s peščico svojih dvorjank ostala v hladnem plodišču. Razvoj družine je zastal. Mnogim čebelarjem se je zato prevešanje uprlo.<\/span><\/span><\/p>

Kasneje so čebelarji zaradi novih spoznanj o strukturi čebelje družine radikalno prevešanje opustili in prevešali postopno, v prvi fazi 3 – 4 zaležene sate (jajčeca, odkrita in pokrita zalega). Izbirali so starejše sate, ki so romali kasneje v prekuhavanje. Prevešena zalega je šla v medišče na sredino, levo in desno od nje pa prazno satje. Preostalo plodiščno satje so stisnili skupaj v enotno gnezdo, desno in levo od gnezda pa vstavili mlado satje ali satnice. Če matice niso našli ob priliki prevešanja, so morali po treh ali štirih dneh znova odpreti panj zaradi kontrole jajčec. Kjer so jajčeca, tam je seveda matica, če so jo našli v medišču, so jo vrnili v plodišče. Osmi dan so panj znova odprli Ko je prevešeni panj napolnil medišče v prvi polovici junija, so točili.<\/span><\/span><\/p>

Če je bila ugodna nadaljna paša (30 – 50 dag dnevnega donosa), so v drugi fazi ponovno prevešali. Če so bile zgrajene satnice na levi in desni strani plodišča, so ponovno prestavili vsaj še dva najstarejša zaležena sata v medišče. Tokrat so zaležene satnice prestavili v sredino gnezda, dodatni satnici dodali pa dodali levo in desno od gnezda. Tako so dosegli, da bo jedro prihodnjega gnezda na mladem, zdravem satju, kar je zelo pomembno iz preventivnega zdravstvenega vidika. <\/span><\/span><\/p>

Prevešanje na pravi način (čebelji družini prijaznejši) ni bil le protirojilni ukrep, pač pa je čebelarju omogočal natančen vpogled v delovanje družine: zmogljivost zaleganja matice, ev. invalidnost matice. Prevešanje je služilo tudi premišljenemu izločanju deformiranih in starih satov, zadostilo gradilnemu nagonu mladih graditeljic, ob prevešanju je bilo mogoče odkriti hudo gnilobo čebelje zalege.<\/span><\/span><\/p>

V zadnjih sto letih se je zvrstilo nič koliko teorij, izkušenj in nasvetov o zanesljivem preprečevanju rojenja, vendar popolnoma zanesljive metode še ni iznašel nihče. Morda zato, ker gre pri rojenju že od pradavnine za enega najmočnejših nagonov, za razmnoževanje. <\/span><\/span><\/p>

Modificirane različice Preussove metode prevešanja so še vedno močno prisotne v slovenskem čebelarstvu. Več ali manj je jasno, da bomo prestavljali, dokler bomo čebelarili v AŽ panjih, velja pa temeljit razmislek glede uporabe sredstev za zatiranje varoj, saj v bistvu vsa registrirana in dovoljena zdravila v Sloveniji puščajo t.i. ostanke v panju. Prav tako je nujna skrb za izločanje starega satja, saj le-to ni dobro niti za zalego niti za posodo za med – to je dobra čebelarska praksa: zdravje čebel in zdravje ljudi. <\/span><\/span><\/p>

Razen svoje metode prevešanja je Emil Preuss tudi iznajditelj gradilnega sata: pobudo zanj je našel v Gravenhorstovih spisih, v svoji knjigi Imkerfragen, 1917, pa je jasno opredelil namen in pomen satnika in vsaj v glavnem očrtal njegove prednosti.<\/span><\/span><\/span><\/span><\/p>

Rezultat iskanja slik za izrezovanje trotovine slike <\/span><\/span><\/p>

Preuss je uvedel ta satnik zavoljo tega, da je po gradilni vnemi čebelje družine presojal, kdaj se v panju pojavi rojilno razpoloženje. Dokler čebele gradijo satje, zlasti trotovino, še ne mislijo na rojenje. Ko pa gradilni nagon zamre, lahko čebelar upravičeno domneva, da se bo družina začela pripravljati na rojenje. Bistvo uvedbe gradilnega sata po Preussu je torej v gradnji satja, ne pa v izrezovanju že izdelanih in zaleženih satov za pridobivanje voska ali izrezovanju trotovine, kot ga uporabljamo danes v različici apitehničnega ukrepa. <\/span><\/span><\/p>

<\/p>

PREUSSOVA METODA