Privilegij ali odgovornost, oboje!<\/p>

Čebelarka sem, zaključujem sedmo leto svoje čebelarske kariere. Vprašujem se, ali je to kar imam – torej čebele – je to privilegij ali velika odgovornost, moja odgovornost do čebel, do sebe in do okolja? Verjamem, da je 'imeti čebele', čebelarjenje samo po sebi privilegij, saj je nujno izpolnjevati cel kup pogojev, ki pogojujejo, da bom čebelarka tudi ostala. Hkrati in vzporedno pa je 'biti čebelarka' tudi odgovornost, tega se vsak čebelar zave vsaj v tistem končnem trenutku, ko 'izgubi' čebele.<\/p>

Simona Gostinčar, čebelarka: Namesto ovac izbrala čebele - Zanimivosti - Govori.se <\/p>

Začetnica v čebelarjenju sem na vse mogoče načine, kar bo naglo zatrdil vsak čebelar, ne glede na dolžino njegovega čebelarskega staža. Ob vstopu v osmo leto se tako kot drugi čebelarji še vedno čudim, se učim in poskušam priti spoznavanju čebel kar najbolj mogoče blizu.<\/p>

Za začetnika mnogi trdijo, da mora za srečo v čebelarstvu (verjetno je mišljeno za polne sode medu in velike hlebce čebeljega voska, ki ga bo pridobil s pomočjo svojih bodočih čebel in seveda vse mogoče čebelje pridelke) tradicionalno eno čebeljo družino dobiti v dar, drugo mora najti in uloviti v obliki roja v naravi, tretjo pa mora ukrasti. Torej, začetek se začne s tremi čebeljimi družinami, nekoč in marsikdaj še danes rečemo s tremi panji. Seveda je mišljeno s polnimi panji, panji s čebelami oz. čebeljimi družinami.<\/p>

Že prav, tega pravila se v svojih čebelarskih začetkih nisem utegnila držati v celoti, ker sem zanj zvedela dosti kasneje. Leto prej sem se vključila v čebelarsko društvo in kmalu opravila tečaj za čebelarje začetnike, nato sem dobila čebeljo družino v dar skupaj z rabljenim AŽ panjem, čebele so v prvih tednih skupaj z narejencem zgorele v vandalskem požigu čebelnjaka, v nakladnem panju pa sem tik pred tem malo proč od čebelnjaka naselila roj, ki sem ga slučajno našla na divji češnji. Sklepam, da je bil roj ne le najden, ampak tudi ukraden. Takrat sem verjela, da so čebele rojile iz mojega panja, vendar sem šele kasneje ugotovila, da niso mogle biti moje, ker je imela večina čebel v roju kar dosti rumenih obročkov, torej niso bile naše prave kranjice, kakršne sem jih imela v svojem prvem AŽ panju. Roj je bil torej ne le najden (deset metrov od mojega čebelnjaka), ampak zelo verjetno ukraden. Zagotovo vedela ne bom nikoli.<\/p>

Preden sem svoje prve čebele naselila v čebelnjak, je bil za mano žalosten poskus namestitve čebel na balkonu v bloku. Verjela sem, da imamo vsi radi čebele in da v bistvu lahko z naselitvijo čebel na balkon naredim lokalnemu okolju veliko veselje … Sosedje so vzdignili halo na vso moč in prav naglo sem jim našla primernejši dom na robu gozda, na obrobju Ljubljane. Seveda je bila v prihodnjih letih vsaka čebela, ki je koga pičila v bližini mojega doma, ali pa je samo letala od cveta od cveta, kajpak moja, po prepričanju soseske. Peripetij je bilo okrog čebeljega življa veliko in bolje je pozabiti, saj se je nemalokrat še danes težko odločiti, bi se smejala, čudila … ali kaj?<\/p>

Začetek bi bil lahko bolj preprost, ko bi me v t.i. čebelarski šoli poučili o pomembnih rečeh za začetek čebelarjenja, ali pa bi o tem kaj povedal moj mentor. Ker sem pač ljubljanska mestna kikla …<\/p>

Seveda je čebelarjenje čudovita reč, ne glede na izkušnje in predhodno čebelarsko izobrazbo, je pa lahko urbano čebelarjenje še dodaten izziv bodočemu čebelarju začetniku. Zatrdno velja, da so vidiki čebelarjenja številni, mnogi so zabavni in koristni. Kot urbana (in kmalu zatem tudi podeželska) čebelarka v mestu, ki je naklonjeno čebelam, lahko rečem, da je mogoče čebelariti tudi v mestnem, urbanem okolju, tudi urbano čebelarjenje vodi k blaženim občutkom in resničnim dragocenim čebelarskim doživetjem. Rada podelim začetniške izkušnje, da bi ne bilo vsaj kakšnemu začetniku vsega preizkušati na svoji koži.<\/p>

Kako začeti?<\/p>

Najprej se mora bodoči čebelar ali čebelarka prepričati, ali je čebelarjenje v njegovem mestu zakonito, ali pa vsaj ni prepovedano. Mestna občina Ljubljana, kot že omenjeno, je močno naklonjena čebelam in čebelarjem, tudi v tujini, recimo v Ameriki (Detroit, Chicago, New York …) in v evropskih velemestih so mestna območja, ki so prijazna čebelam. Takšna mesta imajo že daljšo tradicijo urbanega čebelarjenja, največkrat na strehah.<\/p>

V nekaterih mestih čebel nikakor ni dovoljeno naseliti v mestu, tudi na strehah visolih stavb v tem primeru ne in neprijetnosti so lahko finančne ali pa bo nesojeni čebelar deležen premnogih nagajanj in polen pod nogami brez konca in kraja. Vsekakor je treba prebrati slovenske zakonske akte, ki urejajo rejo čebel in predpisujejo s tem povezane postopke, se jih držati in ravnati, kot je prav. Držati se pravil je v bistvu tisto, kar prepreči težave in finančne izgube.<\/p>

Namig: povežite se s podobno mislečimi ljudmi, se projektno organizirajte in podpora okolja bo verjetnejša. Izognili se boste mnogim težavam, za katere prej še slutili niste.<\/p>

Vseživljenjsko učenje in permanentno izobraževanje!<\/p>

Brez učenja, brez permanentnega učenja ne bo šlo, ker Slovenija nima javne poklicne čebelarske šole. Za začetek bo morda dovolj udeležba na predavanjih čebelarske javne svetovalne službe, kmalu pa tudi s pomočjo mentorja ne bo šlo. Tudi ljubiteljsko čebelarjenje podleže istim zakonskim določilom kot pravo poklicno, pri nas rečemo profesionalno. V obeh primerih je treba pristopiti v čebelarstvo profesionalno, odgovorno in temeljito z znanjem podkovano!<\/p>

Trenutno je čebelarjenje v trendu, vendar kar komu šine v glavo in kar bi kdo počel le zato, ker lahko (morda je dobil čebele mimogrede, zeleni trendi ipd.), vsega vendar ni mogoče početi, niti ni prav. Poznati je treba življenje čebel, njihove potrebe in okoljske dejavnike, kar pomeni nenehno raziskovanje obnašanja čebel, nabiranja medu, kaj čebele jedo in koliko, … do čebeljih bolezni oz. prepoznavanja bolezenskih znakov.<\/p>

Nujno se je treba seznaniti z obvladovanjem čebeljih pikov, anafilaksijo in zaščito. Alergije so v porastu, tudi stari čebelarji lahko postanejo alergični na pike preko noči. V svojem prvem čebelarskem letu sem se soočila z anafilaksijo in po petih letih imunoterapije mi zdravstvo zagotavlja 85-odstotno varnost pred smrtjo zaradi čebeljega pika.<\/p>

Do alergije na čebelji pik pride lahko v vsakem trenutku pri vsakem človeku, tudi pri čebelarju, ki ima za seboj nešteto čebeljih pikov brez posledic.<\/p>

Namigi: druženje s čebelarji, posvetovanje s terenskimi svetovalci in svetovalci čebelarske javne svetovalne službe, čebelarska domača in tuja literatura, čebelarski posveti, okrogle mize, posnetki z jutuba, čebelarske spletne strani … in nujna dobra čebelarska zaščitna oprema, kot se šika pri vsakem poslu, ki se ga lotimo.<\/p>

Kakšen prostor potrebujejo čebele za svoj dom?<\/p>

Za čebele oz. čebelje panje moramo najti primeren prostor, pravo mesto za postavitev čebelnjaka. Tudi urbani čebelnjaki naj bodo postavljeni v bližini čistega vodnega vira, ali na mestu, kjer se čebelam lahko zagotovi vodo na drugačen varen način. Čebelnjak naj ne bo izpostavljen poletnim vročinam, niti premočnim vetrovom, upoštevati moramo podnebne spremembe. Namestitev čebeljih panjev na katranaste, črne strehe, kot so običajne na večini visokih mestnih stavb, čebelam škoduje zaradi previsokih temperatur.<\/p>

$http:\/\/www.czs.si\/objave_podrobno_czs\/7583$ <\/p>

Namig: namestitev panjev na svetlo, 'zeleno' streho, če v dvorišču ni dovolj prostora za varen prehod čebel in ljudi.<\/p>

Odnosi med ljudmi!<\/p>

Dobri sosedski odnosi so nadvse pomembni, zgraditi in vzdrževati pa jih je najučinkoviteje z darili, torej s čebeljimi pridelki. Ob tem ni zanemariti dejstva, da človek, ki je dobil med v dar, torej zastonj, ne bo v prihodnosti kupil medu od čebelarja, ki mu ga pokloni, ampak bo vztrajno in potrpežljivo počakal, vmes morda vprašal za čebele, kako so, in vprašal za točenje, če je bilo in koliko medu je bilo stočenega …, med pa bo kupil pri drugem čebelarju. Bolje je graditi svojo tržno nišo malo proč od sosedov, je bolj racionalno. Pokušin čebeljih pridelkov se je v sosedstvu bolje izogniti, da ne bo zamere, kdo je dobil zastonj in kdo ne, se znajo razviti kar (žalostno) zabavne prigode.<\/p>

<\/p>

Seveda se mnogi ljudje močno bojijo pikov čebel, včasih je celo videti, kot bi se bali tudi čebelarjevih pikov, zato je nujno sosedom pripovedovati o življenju čebel, jim preskrbeti čebelarske brošure ali letake, jih obveščati kar najbolj pogosto, tudi o čebeljih pikih.<\/p>

Namig: vsako leto ob prvem mrazu ali daljšem deževju obiščite sosede ob čebelnjaku in jim podarite med skupaj z letaki o koristih medu – bodite dober sosed, boljši kot bi bili sicer, če bi ne bili čebelar ali čebelarka.<\/p>

Potrebujemo čebelarsko opremo in orodje?

Še preden nabavimo čebelje družine, moramo imeti torej izbran kraj za svoj čebelnjak, panje, čebelarsko opremo, zaščitno opremo in orodje. V zelo bližnji prihodnosti bo potreben še ustrezen prostor za točenje medu, prostor za shranjevanje medu, varen prostor za čebelja zdravila oz. sredstva za zatiranje varoj skupaj o opremo opremo za apliciranje, prostor za shranjevanje panjskih delov in satja. Vsako podjetje, tudi ljubiteljsko, bo delovalo bolje ob ustreznih pripravah in organiziranosti, poskrbimo, da bomo dobro pripravljeni.<\/p>

V Sloveniji čebelarji večino opreme, panjev in čebelnjakov izdelujejo sami, zato je čebelarjem v mestu in brez čebelarske delavnice treba vložiti več napora za iskanje potrebnih čebelarskih reči.<\/p>

Namig: na spletu in med čebelarji se seznanite z izdelovalci in dobavitelji potrebne čebelarske opreme, odločite se za panjski sistem in dobavitelja, pri katerem boste lahko pričakovali zanesljivo dobavo in kompatibilnost opreme v daljšem časovnem obdobju.<\/p>

Kje in kako kupiti čebele?<\/p>

Nabava čebel ne gre tako: greš pač v štacuno in kupiš …, ne, tako ne bo šlo. Za nakup čebel se je potrebno dogovoriti s čebelarjem, ki se ukvarja s prodajo čebeljih družin in si ogledati njegove čebelnjake, v bistvu je treba preveriti prisotnost ev. bolezenskih znakov in v primeru le-teh bežati proč in najti drugega prodajalca. Največkrat je treba čebele plačati dosti vnaprej, še preden nastopi primeren čas za njihovo preselitev v novi dom (panj). Število čebelarjev je v porastu, potrebe po čebeljih družinah pa naraščajo tudi pri starejših čebelarjih po stažu zaradi zdravstvenih težav v čebeljih družinah (varoza idr.), v tujini narašča povpraševanje po slovenskih čebelah in v tem primeru manjši kupci izvisijo, ker se običajno zbirajo družine več čebelarjev, da jih je zadosti za šleper. Čebele so razprodane še preden se bodoči začetnik zave in zato mora počakati na narejence ali roje, ki v tekočem letu ne bodo imeli viška medu in bo čebelarska sezona propadla. Medu ne bo, čebele pa bo treba hraniti in zdraviti ...<\/p>

$https:\/\/www.pomurec.com\/vsebina\/20018\/TOP_10_zanimivih_dejstev_o_cebelah$ <\/p>

Namig: naročite čebele v lokalnem okolju že jeseni in plačajte del kupnine potem, ko preverite zdravje čebel in urejenost čebelnjaka. Posel dajte na papir s podpisi in datumi, v izogib kasnejšim zapletom. Preseliti jih bo mogoče konec marca ali v začetku aprila, seveda v primernem vremenu in na način, ki bo čebelam prijazen.<\/p>

Sodelovanje ali partnerstvo?<\/p>

Do nedavnega je bilo na podeželskih kmetijah običajno čebelarjenje za domače potrebe članov kmetije, za lastne potrebe in obogatitev prodajne ponudbe. Čebelar je imel pomočnika oz. sodelavca v sinu ali vnuku, včasih v hčeri ali vnukinji, čebelarstvo je bilo večgeneracijski projekt. Z družbenimi spremembami prenos čebelarskega znanja in izkušenj iz starejše generacije na mlajše ni več tako pogost. Podnebne spremembe in pojav varoj pa tudi vpliva na spremembe pri reji čebel in izkušnje starih čebelarjev postajajo nezadostne.<\/p>

V urbanih okoljih je še manj pogosto družinsko čebelarjenje kot nekoč na podeželskih kmetijah, se pa odkrivajo drugačne možnosti. Ni nujno soliranje in prepuščenost samemu sebi. Čebelarjenje je mogoče vključiti v različne projekte in čebelarsko ekipo sestaviti iz različnih bolj ali manj homogenih skupin ljudi. Čebelarjenje v mestu lahko združi človeka, ki ima prostor za čebelnjak, s človekom, ki ima čas in željo za čebelarjenje, slednjič tudi s človekom, ki ima denar za vlaganja v čebelarstvo, tako nastanejo mnoga, lahko desetletja trajajoča bolj ali manj povezana partnerstva.<\/p>

Mnogi bi se radi tudi učili čebelarjenja v zameno za fizično pomoč in pomoč pri točenju je dobrodošla, včasih celo nujna. Oprema za točenje je draga, potreben je tudi prostor za shranjevanje, nujno je povezovanje za souporabo z zainteresirano mestno kmetijo. Pomemben je tudi sosedski oz. partnerski nadzor čebelnjaka, saj so tatvine čebel in panjev v Sloveniji dokaj pogosti pojavi, tudi v urbanem okolju.<\/p>

Namig: premislite, ali potrebujete pomoč v čebelarstvu in se povežite; čebelarjenje ni zgolj ljubiteljska romantika, ampak lahko postane resen posel (zaradi nujnih finančnih vložkov).<\/p>

Imam čebele!<\/p>

Končno imate čebele, povezali ste se z mentorjem, sodelavci in svetovalci. Kako boste skrbeli za svoje čebele, je odvisno zgolj od vas, od Čebelarja oz. Čebelarke. V Sloveniji ima skoraj vsak čebelar svoje metode za nego, oskrbo oz. rejo čebel, morda boste vi nekoč prav takšni. Praksa bo pokazala, kako pravilne so vaše čebelarske predstave, morda bo treba kaj spremeniti, predrugačiti, ugotoviti, kako pogosti morajo biti pregledi čebeljih družin in kaj je sploh treba ugotavljati glede stanja v panju, zdravja, napredka v razvoju čebelje družine in pridobivanja čebeljih pridelkov. Čebele in odgovornost zanje nenadoma ostaja zgolj v vaših rokah (in glavi) …<\/p>

Morali boste ugotoviti, ali želite skrbeti za svoje čebele sonaravno ali želite uporabljati kemična sredstva. Ne pozabite, da potrebujejo čebele čist vir vode, sicer bodo obiskovale vodo pri sosedih, ki jih bo to motilo, ker se mnogi boje čebel, jih imajo radi bolj od daleč. Vsekakor pa se je od pojava varoj v naših čebeljih družinah izpred štitiridesetih let čebelarjenje spremenilo do fundamenta, pritiski na vedno večje količine pridobljenih čebeljih pridelkov pa so iz dneva v dan bolj tečni.<\/p>

Namig: prevzemite odgovornost za življenje svojih čebel in poskrbite zanje, nihče drug ne bo.<\/p>

Izzivi prve čebelarske sezone (rojenje in točenje medu)!<\/p>

Čebelarska sezona je relativno kratka, je pa tistih nekaj mesecev lahko napornih. Čebelje družine je treba kontrolirati v razvojni dobi in preprečevati rojenje, koliko je kajpak mogoče, saj je rojenje naravni pojav. Gre za naraven način pomlajevanja in razmnoževanja čebeljih družin v trenutku, ko je v panju preveč čebel in del čebel skupaj s staro matico izroji in poišče nov dom. V mestu zna tak dogodek vzbuditi strah v ljudeh, ko je nenadoma v zraku množica čebel, kot bi se nebo spustilo na zemljo … Nadeti si je treba zaščitno obleko, pripraviti škatlo in plezati po drevju, roj ogrebsti in ga vseliti v nov panj. Rojenje samo po sebi tako iritira mnoge ljudi, v mestu in na podeželju, da izgube zdravo pamet in naredijo tudi kakšno neumnost zaradi impulzivnega odziva.<\/p>

V bistvu je treba šteti kot ukrep ob rojenju še dovolj kozarcev medu za tolaženje in umirjanje živcev.<\/p>

Naslednji izziv se zgodi ob točenju medu, kasneje poleti, ko je treba iz panjev nabrati medene sate, omesti z njih čebele, jih iztočiti v točilnici, nato pa prazne čimprej vrniti v panje. En medeni sat ni tako zelo težak, desetine pa predstavljajo že velik fizičen napor. Ekipa za točenje medu običajno šteje vsaj dva ali tri ljudi, vključeni so hočeš-nočeš tudi vsi družinski člani. Čebelarjenje ni solo zgodba, vedno gre za družino, kot je fenomen družine zastavljen pri čebelah.<\/p>

Sladek zaključek?<\/p>

Tako kot čebele potrebujejo svojega (celega) čebelarja, je prav tudi scela uživati s čebelami, pri njihovi oskrbi in sladkanju s čebeljimi pridelki. Čebele so resnično očarljiva bitja, ki nas kar mimogrede preko svoje specifične družbene strukture (družine) in vedenja veliko naučijo in nam polepšajo življenje. Čebelarjenje namreč ni samo delo, je privilegij, da smo lahko z njimi.<\/p>

$https:\/\/govorise.metropolitan.si\/zanimivosti\/simona-gostincar-cebelarka-namesto-ovac-izbrala-cebele\/$ <\/p>

Namig: ne pozabimo, da nismo mi tisti, ki imamo čebele – čebele imajo nas!<\/p>

Foto: Družinsko čebelarstvo MedaPolnaSkleda in internet<\/p>

ČEBELARJENJE, PRIVILEGIJ ALI ODGOVORNOST?