... tudi to je prav zdaj vprašanje! Obdobje polnjenja medu v kozarce je v bistvu za nami, iz poslovnega vidika pa se že kaže, kako uspešni smo bili polpreteklo čebelarsko sezono. Nadvse izrednega pomena za uspešnost naslednje čebelarske sezone je brez dvoma časovno sidro takoj po zadnjem točenju, pri večini slovenskih čebelarjev že konec julija. Angleži imajo star pregovor: dober začetek je pol uspeha, v čebelarstvu pa je ta delež še mnogo višji. V podjetniškem pogledu pa se sezona konča v prvem delu po točenju in v drugem delu po odprodaji pridelka. Šele takrat postavimo piko, klicaj ali celo vse skupaj postavimo pod vprašaj.<\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Ni dovolj, da čebele pridelajo med, da ga čebelar iztoči, da je lično opremljen v kozarcih ... pridelek je treba prodati in spletne strani, forumi in družabna omrežja se šibijo od 'predstavitev' čebelarstev. Ob slabši letini je med kar naglo prodan, ko je čebelarska letina obilna, pa je primerno zapolniti zaloge za slabše čase – nihanja so neizbežna, podnebnim spremembam navkljub, so leta debelih krav in leta suhih krav.<\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Krompirjeve počitnice in s tem prepletena družinska dogajanja so za nami, medeni zajtrk, ki kar najučinkoviteje 'prodaja' med tudi. Čebele so že zdavnaj nakrmljene za zimsko in zgodnje spomladansko obdobje, mnogi čebelarji, še posebej na hladnejših predelih, so že odeli čebelje panje, jih zapažili, drugi jih bomo šele ob koncu zime, ko bodo matice znova zalegale. Preden začnemo čebelarji prodajati med, pa je treba opraviti tudi z varojami, kolikor je mogoče temeljito, ker varoje niso le parazit, ki pije čebelam hemolimfo, ampak tudi nevaren prenašalec vseh mogočih virusov, katerim lahko čebelja družina podleže že pozno poleti in vse do pomladi, ko znova preštevamo svoje čebelje družine. <\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Že iz zgoraj omenjenega vidimo, da so vložki v denarju in delu bistveni po točenju, da točenje je ali pa ga sploh ni in analiza čebelarskega leta lahko pod črto da sliko žalostne poslovne nerentabilnosti. Ali pa tudi nasprotno, v dobrih letinah so usta raztegnjena prav do ušes, ko se številke postavijo na konec preračunov in si častno podajo ročice. <\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Vedno znova pa se čebelar vprašuje, zakaj čebelariti, je zaslužek omemben vreden, je čas porabljen kvalitetno, ali smo se izgubili v prevelikih pričakovanjih? Ne glede na trdo realnost na blagajnah naših trgovcev, nas večina ostaja v čebelarstvu zaradi veselja samega, saj nas prav omamlja vzhičenost občutka, da smemo biti poleg, da nas pridne živalce spustijo k sebi. Veličastno je opazovati, kako kljub včasih ob res grdih posegih v čebelje svetišče – plodišče takoj sanirajo, v nekaj minutah popravijo in delajo naprej. Ne iščejo krivca, ne odpuščajo, ker jim ni treba, ampak živijo naprej. Ko bi se vsi mi ljudje špeglali po njih, bi nad nami ne rasel gromozanski vprašaj obstanka na planetu.<\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Veselje, kvaliteta čebelarjevega življenja je tisto, kar preseže vse finančne analize in daje moč vztrajanja. Pa vendar zberemo tudi račune za zdravila, zaščitno opremo, delovno obleko, orodje in naprave, potrošni material, sladkor, vzdrževanje opreme, prevozni stroški, čebelje panje ... in naglo narastejo izračuni na desetine evrov, ob čebelarskih začetkih pa kar na tisoče evrov ob relativno nizkem številu čebeljih družin za prste ene ali obeh rok. Veselje nad čebelarjenjem samim nas zlahka zapelje v rušenje družinskega proračuna, včasih celo omaje socialno varnost, če se zainvestiramo.<\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Zato je še kako pomembna zdrava kmečka pamet ob čebelarskih vlaganjih, fokusiranost na postopno rast in vedno prisoten marketing, trženje svoje blagovne znamke. Tudi zato je čebelarjenje odlična terapija, ker moramo biti na račun uspešnosti svojega brenda vedno nasmejani in dobre volje, moramo biti všeč ljudem, da bodo kupovali naš med. Vedno nasmejan obraz pa trenira naše možgane kot joga smeha, da smo pozitivno in srečno naravnani tudi ob hudih življenjskih preizkušnjah. <\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Kar nekaj dobrih letin je potrebno, da čebelarstvo zaživi in se samofinancira, saj je tudi čebelarstvo v isti vrsti, kot vsi drugi podjetniški podjemi. Preračunavanja so na mestu tudi zato, da ob večletnih večanjih stroškov ne zaidemo v pat pozicijo, ko so stroški naraščajoči, prihodki pa padajoči. Takrat je nekaj narobe, pa ne vedno s podnebnimi spremembami ali slabimi podpornimi dejavnostmi iz okolja, morda je treba začeti razmišljati drugače in se špeglati po uspešnejših kolegih. V podjetništvu namreč ni mesta za romantiko in čustva. Iz čebel je treba potegniti kar največ, da je mogoče dostojno živeti ali preživeti, kot to delajo uspešni podjetniki s svojimi delavci. <\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Na koncu ni dileme med biti ali ne biti (čebelar, kajpak!) in ni iskanja razlogov ali izgovorov za pro et contra. Če bi še enkrat živela, če bi izkušnja čebelarjenja hkrati zaživela v meni, bi ne bila birokratka niti za penzijo, ampak bi nemudoma postala čebelarka. Ampak, kot rečejo modri ljudje, po pameti. Kot mi je enkrat povedala starejša sorodnica, ko mi je prenesla vzgojno čarovnijo njene matere: ser ga punca tolk, da boš vedno čez kup vidla. Ja, po pameti, to je to.<\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Gre za ponos ali finančno naložbo