Približno pred stotimi leti, v letih med 1914 in 1918 je v naših krajih vojevala prva svetovna vojna. Društvena dejavnost slovenskih čebelarjev je bila omejena izključno na izdajanje Slovenskega čebelarja in preskrbo neobdavčenega sladkorja za prehrano čebel. Opazovalne postaje, ki so bile formirane pred vojno, so prenehale z delom. Ostali pa so temelji, na katerih so čebelarji po vojni gradili naprej.<\/p>

AŽ panj je bil uveden pred prvo svetovno vojno, v Slovenskem čebelarju je leta 1915 podjeten čebelar začetnik s svojim člankom sprožil živahno polemiko o AŽ panju. Vsi takrat pomembnejši čebelarji so stopili na stran AŽ panja kot en mož in se zavzeli za ta panj, zagovarjali njegove prednosti in bili tako temeljiti v prepričevanju drugih čebelarjev, da so razpršili pomisleke zadnjih dvomljivcev in omahljivcev, ki se do takrat še niso mogli odločiti zanj. Panjske polemike pa so se veselo nadaljevale in dobile vetra in nov zagon po drugi svetovni vojni z nakladnimi panji.<\/p>

Po končani prvi svetovni vojni je zanimanje za čebelarstvo izredno naraslo. Število članov v društvih se je v letu 1919 podvojilo in doseglo število 3305. Toliko 'registriranih' čebelarjev do takrat na Slovenskem še ni bilo. Zelo verjetno pa kot dandanašnji tudi takrat niso zajeli vseh čebelarjev.<\/p>

Osrednje slovensko čebelarsko društvo se je razmahnilo, že naslednje leto, leta 1920 so se vsa deželna čebelarska društva združila v Čebelarsko društvo za Slovenijo, ČDS (ustan. 1898). V istem času je deželna vlada za Slovenijo ustanovila mesto potovalnega učitelja za čebelarstvo in imenovala na to mesto učitelja Jožeta Okorna. Leta 1921 je bil za potovalnega čebelarskega učitelja imenovan še drugi učitelj za Štajersko, znani čebelar Jan Jurančič. To so bili zametki sodobnih terenskih svetovalcev, ki jih danes delegira na teren javna svetovalna služba v čebelarstvu.<\/p>

Leta 1920 je škotski znanstvenik J. Rennie dognal, da čebeljo pršičavost povroča neka pršica. Pršičavost je bolezen odraslih čebel, ki so jo pred tem prvič opazili na angleškem otoku leta 1904. Ime bolezni se je večkrat spreminjalo, nazadnje se je prijelo ime Acarapis Woodi. Slovenske čebelarje je o pršičavosti obširneje poučil Jan Strgar v SČ leta 1923. Takrat se čebelarji še niso zavedali, kako lepo je njim in čebelam, ker je varoja vstopila na naša tla s pašnim tranzitom na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let.<\/p>

Popis oz. štetje prebivalstva in živine v letu 1920 pove, da je bilo v Sloveniji naštetih in preštetih 59.502 čebelji družini, kar znese približno tretjino današnjih registriranih čebeljih družin. Ob takratni 'butični prehranski samooskrbi' se vprašanje čebeljih prehranskih virov še ni izpostavljalo. Z vidika podnebnih sprememb in uporabe strupov v kmetijstvu je bila to še čebelarska prazgodovina.<\/p>

Leta 1921 je bila v Osijeku na zborovanju delegatov vseh jugoslovanskih čebelarskih organizacij ustanovljena Zveza jugoslovanskih čebelarskih društev. Za prvega predsednika je bil izbran Martin Humek, takratni podpredsednik ČDS in urednik SČ. Podatek razkriva dvoje, prvič, da so si tudi v polpretekli zgodovini izmislili nešteto paranormalnih čebelarskih funkcij in isti ljudje sedeli na več stolih, in drugič, da so bili slovenski čebelarji v tistem času celo na ozemlju ex-juge bolj priznani in cenjeni, kot so bili doma in kot so danes.<\/p>

Isto leto je bil ustanovljen Sklad kamnov za čebelarski dom, ki se je polnil s prostovoljnimi prispevki čebelarjev. Prostovoljno je pomenilo podobno kot danes, ko v šali povemo resnico: 'prostovoljni mus' je bil to tudi takrat. Nekoč so bili kamni, nato žebljički v praporih ipd., vedno pa gre za denar, ki ga je kar treba odšteti, sicer te vsi gledajo postrani in brusijo jezike. Takšno je društveno življenje. Idejo za zbiranje je vedno treba nagraditi, pa ne nujno avtorja. Prostovoljskih dosežkov pa tudi ne žanjejo sejalci, vedno je bilo tako.<\/p>

Med obema vojnama je bilo živo tudi kulturno področje slovenskega čebelarstva; leta 1922 je ob svoji 25. obletnici ČDS priredilo jubilejno čebelarsko razstavo v Ljubljani. Prisotnih je bilo 85 čebelarjev - razstavljalcev, obiskovalcev pa so našteli približno dva tisoč. Razstava je bila lepa kulturna priložnost za zasedanje prvega kongresa jugoslovanskih čebelarjev. Tudi danes je mogoče narediti dobre in odmevne razstave v zakulisju kongresov, svetovnih dnevov ipd. ferajev. Od enega do drugega dogodka pa kultura, tudi čebelarska, žalostno hira in odmira.<\/p>

Tega leta je bila na brzino izdana že 3. izdaja Janševega Popolnega nauka o čebelarstvu v prevodu F. Rojine z dodatkom Alberti Žnideršičev (AŽ) panj in kako v njem čebelarimo. Dodatek je spisal M. Humek in ne Žnideršič?! Knjižico je založila Jugoslovanska knjigarna. Funkcionarji so že takrat obvladali privešanje na priznane avtorje in so koristili položajni dostop do tiskarn.<\/p>

Panjske vojne pa še zdaleč ni bilo konec, čebelarskih inovacij je bilo od vekomaj in na vekomaj bodo še na odmet in redke so se prijele, podobno kot danes. Čebelarska podjetnost je brezmejna in že takrat so čebelarji znali služiti na račun svojih čebelarskih kolegov.<\/p>

Zagovornik Kuntszchevega panja dvojčka prof. Davorin Beranič je spisal, izdal in založil knjižico Temelji uspešnega čebelarstva s posebnim ozirom na vzrejo matic. Njegov poskus uvedbe novega panja ni uspel kljub velikemu lastnemu vložku in trudu.<\/p>

Do leta 1925 so uživali ugodnost železniškega prevoza čebel na pašo po znižani tarifi le čebelarji na slovenskih progah, od leta 1925 pa je bila ugodnost razširjena na vso mrežo jugoslovanskih železnic. Tega leta je Anton Žnideršič obširno opisal svoj panj in podrobno obrazložil, kako se v njem čebelari. Knjigo Naš panj je založil kar sam. Tiskala jo je Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.<\/p>

Leta 1926 so zagnali ustanavljanje zveze Štajerci, ustanovili so Zvezo čebelarskih podružnic za mariborsko okrožje s sedežem v Mariboru, po letu 1933 pa je bil sedež zveze v Celju. Štajerci se tudi v sodobnem času ne dajo, hočejo svojo zvezo in tudi delajo zanjo.<\/p>

Kot so se rade pojavljale različne čebelarske asociacije, se je razvijal tudi čebelarski tisk. Leta 1926 je izšla edina številka skupne revije vseh jugoslovanskih čebelarjev Jugoslovanski čebelarski pregled v srbohrvaščini in slovenščini. Čebelarji tudi takrat niso ne vem kako cenili funkcionarskega tiska t.i. čebelarske gospode, pa je podoben zaton doživel tudi Čebelarski obzornik deset let pozneje. Slednjega, revijo Čebelarski obzornik je izdajalo ČDS eno leto.<\/p>

Še preden se je čebelarska srenja zavedla, je zaton še pred prvo izdajo doživel skupni poljudnoznanstveni časopis za vse jugoslovanske čebelarje Pčelarski pregled. Prof. Vlatković ga je predlagal ob zaključku kongresa Zveze čebelarjev Jugoslavije, takratni urednik Slovenskega čebelarja pa ga je kruto zminiral. Časopis se je zgodil in preminil samo na čebelarskem vrhu, na najvišji ravni, imel pa je prikupno dvojezično platnico.<\/p>

Sodobni čas prinaša drugačne čebelarske poti in stranpoti, drugačne prijeme in podjeme, največkrat so to razvojni projekti, razvojne raziskave, predvsem pa bolj posegajo v regulativo: zaščita Kranjske sivke, štetje varojskih mrličev, zamisli o obveznem izobraževanju, obveznem včlanjevanju, zastonjskem delu 'navadnih' čebelarjev in privilegijih za profesionalne ...<\/p>

Leta 1932 je bila postavljena in odprta prva plemenilna postaja v Sloveniji, na Kopišču ob Kamniški Bistrici. Pri čebelah je t.i. plemenilstvo prvi uradni poskus vplivanja na selekcijo, prvega neuradnega so izvajali pred tem čebelarji sami s selekcijo na rojivost, ko se je razvilo trgovanje s čebelami, z živim mesom. Favorizirane selekcije se v času spreminjajo, kar je dobro, sicer bi imeli kmalu v Sloveniji namesto Kranjske sivke degenerirane in izrojene 'habsburžanke'. Kadar merila postavlja človek, se vse sfiži, še tako dobra stvar, narava pa običajno zradira slabo skupaj z dobrim in se gre novo zgodbo.<\/p>

Leto 1933 se je zgodilo občutno znižanje železniških tarif za prevoz čebel na pašo. Določena je bila enotna povprečna teža - 20 kg za en panj - kar je bila v takrat razmerah nekakšna državna subvencija in je močno pomnožila čebelarske prevaževalce.<\/p>

Podobno se je zgodilo v zadnjih nekaj letih z uvedbo tehničnih pomoči za čebelarje. Število čebelarjev je blazno naraslo v jezo profesionalnih čebelarjev, na prefrigan način je začetnike in starejše čebelarje prisililo v registracijo, izobraževanje in izpolnjevanje pogojev, sprožilec tehničnih pomoči pa je bilo bržkone CCD, Colony Collapse Disorder. Množične tehnične pomoči pa žal ne bodo pokrile izgub čebeljih družin v smislu opraševanja in donosov medu, saj kvantiteta ne zagotavlja kvalitete in poslovnega učinka. Verjetno je politika pozabila vprašati za nasvet kakšnega čebelarja, ta bi znal povedati, da je bolje rediti eno močno in zdravo čebeljo družino, kot celo množico slabih, ki vse skupaj ne bodo prinesle toliko medu kot ena odlična.<\/p>

Leta 1934 so čebelarji počastili spomin na Antona Janšo, ob 200-letnici njegovega rojstva, z odkritjem spominske plošče v rojstnem kraju Breznica. Janši sta bili posvečeni tudi dve knjigi v založbi društva: Jug, Praktični čebelar (učbenik) in Mihelič, Anton Janša, slovenski čebelar (monografija).<\/p>

Leta 1935 se je nabralo nekaj denarja v Skladu kamnov za čebelarski dom in z njim, deloma pa še na puf, je ČDS kupilo na nekdanji Tyrševi, kasneje na nekdanji Titovi, lično pritlično hišico. V njej so uredili pisarne za čebelarske funkcionarje in pra-Čebelarno, čebelarsko trgovino. Tedanji apetiti čebelarskega vrha so bili veliko večji: namen je bil na istem mestu postaviti večjo stavbo, Janšev dom.<\/p>

Od zadnjih dvajsetih let je članstvo nazadovalo, sredi tridesetih pa je preseglo tri tisoč včlanjenih čebelarjev. Ko so se skupaj vzeli vsi fašisti sveta, do začetka druge svetovne vojne tudi v stari Jugoslaviji, je šopek članov štel 3721 čebelarjev.<\/p>

Leta 1937 so pri popisu živine v Sloveniji našteli 112.000 panjev oz. čebeljih družin. 75.000 panjev je bilo že takšnih s premičnim satjem, 37.000 pa jih je bilo še vedno z nepremičnim satjem. Od vseh panjev je bilo AŽ-ejev 65.000, kranjičev je bilo 34.000, čebelarilo pa se je tudi še v koših, teh je bilo 3.000.<\/p>

Na samem začetku čebelarska zveza oz. tedanje ČDS ni skrbelo za oskrbo s panji ali čebelarskimi potrebščinami, tudi ni od čebelarjev odkupovalo čebeljih pridelkov. Tudi neobdavčenega sladkorja za krmljenje čebel na začetku svojega delovanja ni uspela preskrbeti čebelarjem. Potrebščine so čebelarji lahko kupili pri A. Žnideršiču v Ilirski Bistrici ali v Podsmreki pri Višnji Gori pri Rotschützu in kasneje pri njegovem nasledniku Majdiču.<\/p>

Presežke medu, voska in voščin so čebelarji oddajali medarjem ali izdelovalcem satnic, leta 1913, sočasno z uvedbo AŽ panja, pa je društveni odbor uredil zalogo čebelarske opreme na Linhartovi pri Humku, isto leto pa so potrebščine že preselili na Hrvatski trg k Černiču.<\/p>

Po prvi svetovni vojni je društvo ustanovilo 'blagovni oddelek' (satnice, nujno čebelarsko orodje) v prostorih ob ljubljanski stolni cerkvi. Leta 1931 se je blagovni oddelek selil na Vošnjakovo in odprl še podružnice v Mariboru, Celju in Lendavi. Naslednje leto se je vrnil iz Vošnjakove v Pražakovo pod imenom Društvena čebelarna, slednjič pa se je konec 1935. leta preselila na tedanjo Tyrševo skupaj z društveno pisarno. Šele takrat se je začela ukvarjati tudi z odkupom medu, voska in voščin.<\/p>

Čebelarna se je po drugi svetovni vojni razvila v veliko trgovsko podjetje, postala je izvozno naravnana (med in matice) in se v skladu z novimi gospodarskimi uredbami ločila od ČDS. Postala je zadružno trgovsko podjetje Medex, ki obstaja še danes. Medex je danes uspešno podjetje, s ČZS pa sta skregana že dlje časa in hodita vsak svojo pot, se ne vidita in se ne slišita. Tudi z NVI se nimata rada, niti KISom.<\/p>

Lahko bi rekli, da imamo čebelarsko tradicijo tudi v društvenem življenju, da je danes prav tako kot nekoč le težko stopiti iz kroga lastnih interesov.<\/p>

Med drugo svetovno vojno je društvena dejavnost popustila in divjanje bojev po naših krajih je tudi čebelarstvu prizadejalo škodo.<\/p>

Viri: internetni viri, SČ, L. Debevec: S čebelami in čebelarji skozi stoletja<\/span><\/p>

Čebelarsko društveno življenje med svetovnima vojnama