Edina čebelja družina novopečenemu čebelarju začetniku v prvem letu čebelarjenja čez noč in brez očitnega razloga odmre. Umirajo posamezne čebele prav na hitro, malce prej so bile še na paši, povratka v panj pa zanje ni več. Prav tako se zgodi lahko zelo na hitro tudi celi čebelji družini; še včeraj je bilo na pogled vse videti v redu in prav, danes pa družine ni več, morda le peščica mrtvih čebel v panju.<\/p>

Večina čebelarjev začetnikov izgubi svojo prvo in edino družino v prvem letu in prav vsi čebelarji se srečujemo z izgubami. V resnici je precej depresivno, ko postaneš čebelar in skrbnik nikoli zares udomačenih domačih živali, začenši z malo čebelami, družina se uspešno razvija, v panju je cela množica čebel, ki nato odmrejo še pred zimo ...<\/p>

Čebele umirajo nenehno, saj imajo kratko življenje. Njihovo umiranje je večinoma neopazno, saj letijo v smrt ven iz panja. Še nekaj hipov prej je nabirala medičino in cvetni prah, potem pa je ni več zmogla prinesti v panj in je smrt zaključila njeno delovno vnemo sredi dela. Čebelar sploh ne uvidi, da kakšna čebela manjka, da je nekje obležala. Malo manj boli, že res, a čebela je mrtva.<\/p>

dead bee | Dead bees, Bee, Animals <\/p>

<\/p>

Tudi čebelja družina včasih odmre tako rekoč čez noč. Čebele si do zadnje kapljice delijo ostanke hrane in družno umro od lakote. Čebeljih bolezni je mnogo, in pri večini njih se čebelja družina trudi do zadnjega vzdrževati potrebno število čebel delavk, zato matica zalega vedno več in več in je do zadnjega od daleč (v očeh čebelarja) vse videti v redu v panju. V enem samem dnevu se lahko stvari v panju dramatično spremenijo, vsej zavzetosti čebelarja navkljub.<\/p>

Narava ne prenaša šibkosti in nemoči. Tudi čebelje družine niso izjema. Potem ko družina iz različnih vzrokov oslabi, je izpostavljena ropanju. Podobno je tudi pri drugih vrstah in človeška ni izjema. Nikoli ni dobro začetniku pokazati ali priznati nemoči!<\/p>

Rezultati raziskav kažejo, da le en čebelji roj od štirih v divjini preživi prvo leto. Čebelje družine so v prvem letu zelo krhke, kot mladiči drugih živalskih vrst. Čebele so žuželke in ne berejo ali pa ne berejo istih knjig kot čebelarji, kar dodatno doprinese k nerazumevanju smotra življenja čebel vs. smotra čebelarjenja ... <\/span><\/p>

Končno pa je panj čez noč prazen!? V mnogih pogledih so čebele skrivnostna bitja in je težko zagotovo vedeti, zakaj neka družina odmre. Med verjetnejšimi razlogi so ropanje, lakota, bolezni in varoje, a z gotovostjo ni mogoče pokazati s prstom, bolj gotovo gre za sinergijo večih vzrokov. Ropanje je vedno šele potem, ko je čebelja družina že postala šibka iz različnih vzrokov. Morda je bila posredi lakota. Huda invadiranost čebelje družine z varojami dodatno prinese še različne viruse čebeljih bolezni, ki dodatno oslabijo družino.<\/p>

<\/p>

Evaluating Dead Colonies | Bee Culture <\/p>

Prvo čebelarsko leto se je pač neuspešno končalo. Ne vreči puške v koruzo in nikar skleniti, da je za vas čebelarjenja na vse veke konec! Čebele so namreč že zlezle pod kožo. Nikar odnehati, žalostno izkušnjo je treba nemudoma pretvoriti v učenje.<\/p>

Najprej si je treba najti dobrega mentorja v lokalnem okolju. Brez mentorja začeti s čebelarjenjem je jalovo početje, še bolj jalovo je čebelarjenje s slabim mentorjem. Dober mentor je zlata vreden! V svetu in pri nas je običajna praksa poiskati mentorja v lokalnem čebelarskem društvu. Žal mnoga naša čebelarska društva in celo zveza društev nimajo obstoječega mentorskega fonda za čebelarje začetnike in si jih morajo ti najti sami, med maso čebelarjev, in mentorjev ni mogoče najti po utečenih poteh. Volonterstvo je v čebelarstvu redek pojav, velja, da se več zasluži na neukih čebelarjih kot je to mogoče z medom ...<\/p>

V nedavni preteklosti je bila v naših krajih praksa prenosa čebelarskega znanja na kmetijah iz očeta na sina. Novi časi so prinesli tudi nove čebelarske navade in čebelarjenja se lotevajo začetniki brez ustreznega nujnega teoretičnega predznanja in brez potrebne mentorske podpore. V najboljšem primeru so osamljeni in neuki začetniki izpostavljeni 'prostovoljnemu' odkupu slabe in odslužene čebelarske opreme in šibkih ali celo bolnih čebel. V najboljšem primeru mentor le zamolči potreben nasvet ali ga nekoliko 'predela'.<\/p>

Potem ko najdemo dobrega mentorja, je naslednji korak temeljito čiščenje in razkuževanje panja in vse čebelarske opreme, da bi ev. bolezni ne prenesli na novo\/nove čebelje družine, ko pridejo. Dobra plat ob nesrečni izgubi je ta, da je oprema ostala, panj tudi, pa je lažje začeti naslednjo pomlad znova.<\/p>

Ni dobro čebelariti le z enim panjem, bolje je z dvema ali tremi družinami za primer, če se kaj zalomi. Če gre z eno družino kaj narobe, si pomagamo z drugo. Lahko združimo šibke družine, prestavljamo zalego iz močnejšega panja v šibkejšega, primerjamo dejavnost več družin hkrati ipd.<\/p>

Tveganje zaradi izgube čebel lahko prenesemo na drugo osebo; čebelji panj s čebelami le najamemo, izgubil bo lastnik čebel, če bo družina odmrla. Bolečemu občutku izgube pa se vendar ni mogoče izogniti. Gre seveda le za začasni izhod v sili, ko nismo gotovi ostati v čebelarstvu. In gre za račun brez krčmarja, kot že vemo, so čebele že zlezle pod kožo!<\/p>

Vsako leto se naučimo kaj novega o čebelah in čebelarjenju, zato življenje s čebelami ni nikoli dolgočasno, vedno se kaj dogaja. Čebele ostajajo enake kljub neljubim izgubam. Čebelarjenje je drag špas in čebele umirajo. Niti dva panja v istem čebelnjaku nista enaka. Včasih je kriv čebelar, včasih je odločila narava. To je učenje, ni neuspeh! In čebele bodo vedno čebele.<\/p>

<\/p>

7 Ways to Help Save Bees <\/p>

Vedno je čas za nov začetek, za nov poskus. Včasih imajo tudi izkušeni čebelarji 'zelo zahtevna leta'. Vsi imamo kdaj pa kdaj zahtevno leto. Življenje s čebelami je pač polno vzponov in padcev. Vsi doživljamo različne izgube na različne načine. Kljub izgubi čebelje družine ostanejo čebele del čebelarjevega DNK. Neuspeh pa ostane za vedno neuspeh le takrat, ko enkrat samkrat odnehamo in nehamo poskušati!<\/p>

Pod črto: Čebele umirajo, mar ne?<\/p>

Enkrat čebelar/ka - vedno čebelar/ka