Zdrav kot dren, trden kot dren, močan kot dren in še bi lahko naštevali ljudske reke, ki drenu pojejo slavo. Vsi našteti živi in pozabljeni reki držijo. Dren je resnično vreden pisanja in gojitve, zaradi njegove vsestranske uporabnosti. Doseže starost do 200 let.<\/span><\/span><\/p>

RUMENI DREN okrasno drevo-grmovnica <\/span><\/span><\/p>

Les rumenega drena je zelo gost in v vodi ne plava. Uporabljajo ga strugarji in kolarji. V preteklosti so iz njega izdelovali loke, kopja in različna orodja. Iz lubja je mogoče pridobivati rdeče barvilo iz listov pa tanin.<\/span><\/span><\/p>

Rumeni dren najbolje uspeva na apnenih tleh v zmernem podnebju, od vzhodne Evrope do Male Azije. Latinsko ime je rod dobil po izjemno trdem in žilavem lesu, ki naj bi bil trd kot rog (<\/span>cornus<\/span>). <\/span><\/span><\/span><\/p>

Prav zaradi trpežnosti lesa so iz rumenega drena v preteklosti izdelovali predmete, ki so morali biti trpežni. Iz drena so tako izdelovali napere za kolesa in zobe za grablje. Rogovile drena so nekoč uporabljali za kljuke vrvi, s katerimi so povezali seno ali naložene vozove. Les rdečega drena so uporabili za opornice, na katere so v strminah naložili seno in ga na ramenih prinesli v dolino.<\/span><\/span><\/span><\/p>

Že majhni otroci so v preteklosti znali prepoznati dren v naravi. Uporabili so ga za izdelavo enostavnih igrač, recimo za loke in puščice, za kar je močan in prožen drenov les idealen. <\/span><\/span><\/span><\/p>

Iz olja, ki so ga pridobivali iz semena, so izdelovali milo in ga uporabljali za razsvetljavo. Skorjo drena so zaradi velike vsebnosti tanina uporabljali za barvanje.<\/span><\/span><\/span><\/p>

Drenov les je uporaben tudi danes – mlade prožne drenove veje lahko spletamo za ograjice ali opore vrtnih rastlin. Že samo ustvarjanje je užitek, izdelki pa učinkovito popestrijo vrt. Ko odslužijo, jih preprosto odložimo na kompost in jih nadomestimo z novimi vejicami in izdelki iz njih. <\/span><\/span><\/span><\/p>

V vrtovih je uporaben kot samostojen grm, pa tudi za žive meje. Te so zelo goste, zbite in trpežne, tudi neolistane nudijo zaščito pred pogledi. Kljub obrezovanju grm vedno cveti. V njem rade spletajo gnezda ptice. Uporaben je kot celoletna protivetrna zaščita za čebelje panje oz. čebelnjak, tudi pozimi, ko je brez listja. <\/span><\/span><\/span><\/p>

V spodnjem delu žive meje si domovanje poišče tudi kakšen jež. Poleg oblikovanja v živo mejo ali grm lahko dren oblikujemo še kot manjše drevoredno drevo s kroglasto oblikovano krošnjo. Zaradi enostavnega obrezovanja je zelo primerno za javne zelene površine. <\/span><\/span><\/span><\/p>

Dren je v bistvu precej uporabna hortikulturna rastlina, ki je enostavna za gojitev. Dren (<\/span><\/span>Cornus<\/span><\/span><\/em>) je pogosta grmovnica, ki se pojavlja v gozdovih in na gozdnem robu. V Sloveniji v naravi uspavata rumeni in rdeči dren. Rumeni dren je vrsta, ki cveti zelo zgodaj, običajno še pozimi, ko je zunaj še sneg. Tako rdeči, kot tudi rumeni dren uporabljamo v vrtovih kot okrasno rastlino, v okrasne namene pa sadimo tudi beli dren (Cornus alba), ki pa pri nas v naravi ne uspeva.<\/span><\/span><\/p>

Dren najdemo tam nekje, v zmesi horitikulture, doprinašanja za prijetnejše bivanje čebelarja in čebel. Sodi med najzgodnejše cvetoče rastline, pogosto zacveti še v pozni zimi. Že pogled na cvetoča kobulasta socvetja grma drena nam pričara na obraz nasmeh. <\/span><\/span><\/p>

$foto-narava.com - \/Rumeni dren$ <\/span><\/span><\/p>

Na odprtem kot solitaren grm pride še posebej do izraza, v senci drugega grmovja ali dreves pa je žal s cvetovi skromnejši. Dren zacveti običajno že februarja, včasih šele marca in cveti približno dva tedna, olista se po cvetenju, avgusta pa se med listi bleščeče zasvetlikajo rdeči plodovi – drnulje, ki dozore jeseni. <\/span><\/span><\/p>

V času cvetenja si zapomnimo njegovo nahajališče, da bomo poleti nabirali drenove liste za čaj in jeseni plodove za kulinariko. Cvetovi so rumene barve, skupaj cveti do 25 cvetov. Plodovi (drnulje ali drenulje) so rdeče barve, z zrelostjo močno potemnijo. So do 2 cm dolgi in do prve slane trpkega okusa, kasneje postajo sladki.<\/span><\/span><\/p>

Mlade drenove veje so elastične in se zlahka upogibajo, star drenov les pa je zelo trd in marsikaj prenese. Dobro prenese skrajne zimske razmere, vsak poškodovan ali razklan del se obraste. Mlade veje se ob stiku z zemljo naglo ukoreninijo. <\/span><\/span><\/p>

Glede na rastne pogoje drenov grm zraste različno visoko, ponekod pet metrov, drugje osem metrov, največja višina pa je nekje okrog dvanajst metrov. Rumeni dren z užitnimi drnuljami uspeva po vsej Sloveniji, le v zelo hladnih predelih ne. Najdemo ga na gozdnih robeh, grmiščih in hrastovih sestojih. Uspeva tudi na slabih rastiščih, ni zelo zahteven glede vode in prenese tudi daljša sušna obdobja ali mraz, poleti pa vendar rabi zadosti toplote. Najlepše mu je, ko je v polno sončno osvetljen.<\/span><\/span><\/p>

Rumeni dren in pomembno vlogo v naravi kot vir hrane: za ljudi, čebele, gozdne živali in ptice. Drenovo cvetje je ena prvih omembne vrednih paš za čebele v zgodnji pomladi. <\/span><\/span><\/p>

Ima globok koreninski sistem, zato je primeren za pogozdovanje, na pobočjih je mogoče z njim preprečevati erozijo. <\/span><\/span><\/p>

Kot okrasna rastlina ima svoje mesto v vrtovih in parkih – spomladi nas razveseli z zgodnjim cvetjem, jeseni z rdečkastimi listi – v živi meji ali samostojno, lahko tudi v manjših skupinah.<\/span><\/span><\/p>

<\/span><\/span><\/p>

Plodovi rumenega drena – drnulje – vsebujejo veliko C vitamina. Uporabljajo se za zniževanje vročine in krvnega tlaka. Iz drnulj lahko skuhamo marmelado, juho, omake in sok. Zrele drnulje lahko jemo tudi sveže. Drnulje lahko tudi namočimo v žganje. Iz drenovih listov in lubja pripravljamo čaj za ščitnico, daje občutek toplote, zožuje vene, s tem pa se izboljša cirkulacija in z njo tudi delovanje žlez in organov. Liste nabiramo na sončen dan in jih posušimo.<\/span><\/span><\/p>

Drenov čaj je dober tudi za zalivanje v vrtu, ugodno vpliva na rast vrtnin, cvetenje in povečuje pridelek.<\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Hortikultura kot znanstveno področje obsega sadjarstvo, vrtnarstvo, okrasne rastline, vinogradništvo in zdravilne razstline. Je področje, ki je pomembnejše za čebelarja, kot je samo poznavanje in spremljanje fenologije v bližnji okolici čebelnjaka, kot smo se učili čebelarji začetniki. <\/span><\/span><\/p>

Hortikultura je najhitreje rastoča kmetijska panoga tako v Evropi kot izven nje, katere bistveni sestavni del je tudi čebeloreja. Naraščanje pomena hortikulture je predvsem z vidika kakovosti obstoječih in novih hortikulturnih proizvodov skupaj z ustvarjanjem prijetnejših bivalnih pogojev – tudi za čebele in vse druge opraševalce. Človek – čebelar si deli en svet skupaj z vsemi drugimi uporabniki istega prostora. Čebelar je zavezan več doprinašati kot odnašati – kot vsi, kot doprinašajo rastline in živali, torej tudi čebele. <\/span><\/span><\/p>

In kako torej do drenovih sadik? Ena varianta je, da jih kupimo v vrtnariji. Druga pot pa je daljša, tako pri delu, kot glede časovnega obdobja. Jeseni si na družinskem izletu ali solo pohajkovanju ogledamo in zapomnimo zdrave drenove grme, decembra ali januarja pa naberemo s takšnega grma lesnate potaknjence. <\/span><\/span><\/p>

Primerni so krepki, toda ne preveč bujni enoletni, dobro dozoreli poganjki, debeline svinčnika. Pretanki so hitro posušijo, premočni imajo premalo razvita očesa. Iz enega izbranega poganjka lahko narežemo več potaknjencev dolžine 15 – 20 cm, vsak naj ima brst ali par očes spodaj in zgoraj (režemo tik pod in tik nad brstom). Jemljemo potaknjence brez cvetnih popkov ali pa vsaj cvetne popke odstranimo.<\/span><\/span><\/p>

Potanjence povežemo skupaj in jih shranimo v vlažni in hladni kleti ali zunaj v senci na severni strani, zavarovani pred mrazom. Lahko jih zavijemo v vlažen časopisni papir, damo v plastično vrečko in shranimo v hladilniku, kjer sicer hranimo zelenjavo. Potaknjenci bodo med čakanjem spodaj naredili kalus, rastlinsko tkivo na rani od rezi, kot krasta.<\/span><\/span><\/p>

Spomladi, ko se zemlja ogreje, spodnji del potaknjencev pomočimo v rastni hormon, izkopljemo plitev jarek in potaknjence potaknemo v razdalji 10 – 15 cm. Večji del potaknjenca mora biti v zemlji, v zemljo ga potisnemo do zgornjega očesa, tako da je zgornje oko praktično na površini zemlje. Potaknjenec mora čvrsto stati v zemlji, katero pokrijemo s črno folijo, ta potaknjence greje in preprečuje rast plevelov. <\/span><\/span><\/p>

Ukoreninjenje pospešimo tudi tako, da potaknjence spodaj na nasprotni strani brsta s cepilnim nožkom ošilimo tako kot pri cepičih, s čimer odkrijemo večjo površino kambija, ki spodbuja nastanek korenin. <\/span><\/span><\/p>

V prvem letu se ukoreninja in je videti, kot da ne bo zrasel, počasne rasti je še nekaj let. Oblikujemo ga lahko grmovnato ali kot drevo. <\/span><\/span><\/p>

Iz semen oz. plodov je zelo težko vzgojiti novo rastlino. Pečke imajo gosto in trdo lupino, za dolgo mirovanje v zemlji. V večini primerov drenova pečka kali šele v tretjem ali četrtem letu. Semena, nujno sveža, je potrebno predpripraviti in stratificirati, pa še potem je kalivost nizka.<\/span><\/span><\/p>

<\/span><\/span><\/p>

Če se potaknjenci ne ukoreninijo – plan B – vzamemo naslednjega v poznejšem rastnem obdobju in ravnamo z njim glede na zrelost. <\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Zdrav in trden kot dren