Po padcu berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze je bila Rusija na kolenih. Gospodarstvo in trg nista delovala, vojska je životarila, v državi pa je vladala mafija in korupcija. Bilo je jasno, da Rusija potrebuje red in sistem, ki bo deloval. Redna politika tega ni zmogla, zato se je reorganizirala nekdanja politična policija z imenom Komitet gosudarstvennoy bezopasnosti (Odbor za državno varnost), z znano kratico KGB in postavila na oblast Vladimirja Putina. Opozicijo so v državi dovolili v omejenem obsegu zaradi videza, Putin je utrdil oblast s trdo roko, Rusija pa se je začela krepiti.<\/strong><\/p>

Putin - KGB kader<\/span><\/span><\/p>

Ruske notranje razmere niso bile v skladu z uradnimi načeli zahodnega sveta, vsi pa so z Rusijo na veliko sodelovali na vseh področjih, ker so v tem videli lastne koristi, ne pa tudi nevarnosti. Putin se je na primer z nemško kanclerko Angelo merkel pogovarjal zdaj v nemščini, zdaj v ruščini. Angela namreč izvira iz nekdanje Vzhodne Nemčije, kjer je bil Putin dolga leta operativec prej omenjene KGB in tekoče govori Nemško. Medsebojne simpatije so bile na ta način zagotovljene.<\/p>

Simpatije med Putinom in Merklovo<\/span><\/span><\/p>

Rusija je pod vodstvom Putina premeteno gradila odvisnost Evrope od njenih naravnih virov, predvsem nafte in zemeljskega plina. Na ta način si je zagotovila nekakšno imuniteto za svoja ravnanja. Putin je zgovorno povedal, da je bil razpad Sovjetske zveze največja napaka in začel graditi nov ruski imperij, ki jo je poimenoval Ruska federacija.<\/p>

Kratek sprehod skozi »ruski čas« po letu 1991<\/strong><\/p>

Razpad Sovjetske zveze in nastanek Ruske federacije (1991–1999)
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Ruska federacija postala njena naslednica. V tem obdobju je doživela politične in gospodarske težave ter vojaško posredovala v Čečeniji (1994–1996) z izgovorom zatiranja separatizma.<\/p>

Vladavina Putina in nova agresivna zunanja politika (2000–2013)<\/em><\/p>

Po prihodu Vladimirja Putina na oblast je Rusija začela utrjevati vpliv v postsovjetskem prostoru. Druga čečenska vojna (1999–2009) je bila brutalna, a je Moskvi omogočila prevlado nad regijo. V tem času je Rusija podpirala proruska separatistična gibanja, kar je vodilo v več zamrznjenih konfliktov<\/p>

Pridnestrje (Moldavija, 1992–danes) – Podpora proruskim separatistom je privedla do odcepitve regije, kjer je stacionirana ruska vojska.<\/p><\/li>
Južna Osetija in Abhazija (Gruzija, 1992–danes) – Rusija je podpirala separatistične regije, kar je leta 2008 preraslo v vojno z Gruzijo. Po vojni je Moskva priznala neodvisnost obeh regij in tam ohranila vojaško prisotnost.<\/p><\/li><\/ul><\/blockquote>
Priključitev Krima in vojna v Donbasu (2014–2021)<\/u><\/em><\/p>

Leta 2014 je Rusija izvedla priključitev Krima po spornem referendumu, ki ga večina sveta ni priznala. Vzporedno je začela podpirati separatiste v vzhodni Ukrajini (Donbas), kjer je izbruhnila vojna med ukrajinskimi silami in proruskimi uporniki. Ta konflikt je ostal zamrznjen do 2022, ko je Rusija izvedla obsežno invazijo na Ukrajino. Izgovor je ponovno zaščita ruske manjšine.<\/p>
Način delovanja je torej vedno isti. Najprej Rusija izzove nemire na območjih, kjer živijo ruske manjšine, podpre separatistične težnje, ki jih sama sugerira, nato pa vojaško posreduje in zasede ozemlja, za katera misli, da ji pripadajo. Do vkorakanja v Ukrajino Rusija ni naletela na resen vojaški odpor.
Strah pred rusko brutalnostjo<\/p><\/blockquote>

Pred nekaj več kot tremi leti je Rusija z že pred tem nakopičeno vojsko na meji vdrla na območje Ukrajine. Napad so v Rusiji imenovali vojaška operacija. Že glede na to, da so napadli cilje po celi državi, je bilo jasno, da gre za agresijo na državo, ne pa za neko omejeno operacijo. Namen je bil zrušiti oblast in vsiliti svojo kot v Moldaviji in Gruziji. Vendar je Rusija tokrat naletele na močan vojaški odpor (Ukrajina je po izgubi Krima začela prenavljati svojo vojsko in je prešla na Nato formacije, taktiko ter oborožitev), zato vojna traja že več kot tri leta. Evropski voditelji so ob napadu pričakovali padec Ukrajine kot je bilo v ruskem načrtu, vendar se to ni zgodilo. V prvih dneh vojne so šli na pobudo Janeza Janše on sam, Mateusz Morawiecki in Petr Fialo v Kijev, kar je obrnilo odnos do Ukrajinske obrambe. <\/p>
Janša v Kijevu - prvi dnevi vojne<\/span><\/span><\/p>
Zahodni svet je začel intenzivno obsojati rusko vojaško agresijo. Javna podpora politike je postala intenzivna in direktna, vojaška pomoč pa je ostala do danes zadržana. Znan je Janšev predlog o zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino, kar bi bilo povsem v skladu z budimpeštanskim sporazumom iz leta 1994, kjer so zahodne sile skupaj z Rusijo zagotovile Ukrajini popolno varnost, ki vključuje ekonomsko in vojaško. Zagotovilo je bilo dano v zameno za ukrajinsko odpoved jedrskemu orožju, ki ga je posedovala še iz časa Sovjetske zveze. To orožje je po sporazumu prevzela Rusija. Za Rusijo je bil podpisnik takratni predsednik Jelcin.<\/p>
Če bi bili zavezniki mož beseda, zaprli zračni prostor in nadaljevali po "Janševi poti", se danes Trumpu s tem ne bi bilo treba ukvarjati. Vojaška avantura Rusije bi bila hitro končana. <\/p>
Podpis budinpeštanske pogodbe 1994<\/span><\/span><\/p>
Z omejeno vojaško pomočjo so omogočili Ukrajini zgolj zadrževanje napadalca, ne pa tudi osvoboditve zasedenih delov države. Ukrajina ni prejela dovolj sodobnega orožja, ki bi omogočalo napade vojaških ciljev na ozemlju Rusije, kar bi bilo nujno za onemogočanje delovanja Rusije na okupiranih terenih. Tak odnos je narekovala strahopetnost pred rusko vojaško doktrino, ki predvideva uporabo jedrskega orožja, če bi bil ogrožen obstoj Rusije. Ta strah je sicer deloma upravičen, je pa tudi pretiran, saj ima tudi preostali svet jedrsko orožje, s katerim pa ni nikoli zarožljal kot odgovor na ruske grožnje. Jedrsko orožje danes namreč ne pomeni grožnje, ampak dejstvo, da ga ima več držav, zagotavlja neuporabo. Na kratko, Rusiji niso nikoli jasno sporočili, da ne bodo dovolili doseganja političnih ciljev z uporabo vojaške sile.<\/p>

Donald Trump ni naš sovražnik ampak on trezni svet<\/strong><\/p>

Po treh letih relativne pasivnosti zahodnega sveta se je v ZDA na oblast ponovno povzpel Donald Trump. Napovedal je spremembe, ki jih tudi izvaja. Po obnašanju in reakcijah Evropa pa se zdi kot da so pričakovali nadaljevanje Bidnovega senilnega odnosa, ki ustreza zagovornikom zablod. Trump jim dopoveduje, da v odnosu do Rusije niso dosegli nobenega napredka in da je Amerika vložila v ukrajinsko obrambo 350 milijard, EU pa zgolj 100 milijard.<\/p>
Trdijo, da se je Trump spečal s Putinom proti ukrajinskim interesom. Lažejo, Trump ni v ničemer podprl ruske agresije na Ukrajino. Samo zabičal je, da se mora množično pobijanje končati – ustaviti. Trump celo ni napovedal umika sankcij proti Rusiji.<\/p><\/blockquote>

Zakaj torej evropski politiki nasprotujejo Trumpu? Ker želijo nadaljevati po svoji neučinkoviti poti histeričnega tolčenja po mizi v stilu Roberta Goloba v palači Združenih narodov z besedami ustavite to vojno zdaj, kar se je sicer nanašalo na Palestino, a podobnost je očitna. Gre za verbalno podporo, ki nikomur ne prinaša ničesar, če ne sledijo konkretni odločni ukrepi. Evropa vodi napačno in neučinkovito in pogosto škodljivo politiko tudi na drugih področjih. Gre za odnos do migrantov, zelenega prehoda, ideološke teorije spolov ipd. Taka impotentna EU lahko le laja kot prestrašen pes, ki se boji odločnega Trumpa in agresivno krvoločnega Putina.<\/p>

V EU poslušamo pozive k povečanju proračuna za obrambo, s čimer naj bi dokazali, da Trumpa ne potrebujejo. Ampak Trump jih je k temu sam pozval. Računajoč seveda na zdravo pamet in krepitev severnoatlantskega zavezništva, ki ni le Nato. Evropa in Severna Amerika sta naravni zaveznici, zato je edina pot skupna pot.
Obsojanje Trumpa in njegove administracije, ker je odločna in v svoji osnovi trezni zamegljene glave, je škodljivo nasprotovanje sodelovanju. Cepetanje ob zamerah zaradi Trumpove ustavitve prebujencev in financiranja neizvoljenih, ki se vmešavajo v odločanje, nas ne bo popeljalo v svetlo prihodnost. Pri Trumpovih nasprotnikih gre samo za željo po nadaljevanju svoje mehkužne politike, ki bi rada še naprej izobešala mavrične zastave, nazadnje pa bodo izobesili belo.<\/p>

Rešitev je torej edinole sodelovanje zaveznikov, kar je pot do uskladitve mnenj in enotnega nastopa proti Putinu. Svetovna vrata je pač treba natakniti nazaj na tečaje (pante).

<\/p>

Rusko agresijo lahko ustavimo le skupaj – sprti nikakor ne