Zaradi spremenjenih okoljskih pogojev in vsled zatiranja varoze se stare čebelarske prakse spreminjajo. Matice je treba menjati kar je mogoče pogosto, vsako sezono vsaj na polovici čebeljih družin. Noben poseg v čebelarstvu ne povrne tako naglo vloženih sredstev, kot je vlaganje v mlade matice iz tistih rodov, ki so izkazali dobre gospodarske lastnosti.<\/p>

Uporaba zrelih matičnikov je več ali manj preprost in poceni način pomlajevanja čebeljih družin. Najzahtevnejši del vzreje matic je vzreja do matičnika – odbira, priprava matičarja in rednika, cepljenje, zorenje …, od česar je v največji meri odvisna kvaliteta matice, je v primeru nakupa zrelih matičnikov prepuščena strokovnjaku. Čebelar nato poskrbi za dozorevanje, oploditev in dodajanje matic čebeljim družinam. Slednje sodi praviloma med rutinska opravila iz vsakdanje čebelarske prakse.<\/p>

Idealne razmere za dozorevanje matic so pri temperaturi 34 °C in 70 – 80 % relativni vlagi. Med prevozom matičnikov je treba preprečiti tako ohlajanje kot pregrevanje matičnika in poskrbeti, da ostanejo matičniki v svojem naravnem položaju. Ob prehudih mehanskih tresljajih si matice lahko poškodujejo krila ali bi izgubile kontakt s hrano. Bolj kot ohlajanje, ki ga lahko preprečimo z izolirno prenosno posodo, je za matice v matičnikih nevarno pregrevanje. Že nekaj minut na vročem soncu povzroči, da se vosek stopi in zapre poree za dostop zraka, in matica se zaduši. Čimprej oz. še isti dan je potrebno matičnik dodati v čebeljo družino.<\/p>

Je kar nekaj razlik med dodajanjem matičnika ali matice. Oplojeno matico lahko dodamo čebelji družini brez zalege ter s pokrito ali odkrito zalego. Neoplojeno matico lahko dodamo čebelji družini brez zalege ali s pokrito zalego. Zrele matičnike dodajamo izključno družini, ki goji zalego, ker je le v družini z zalego vzdrževana temperatura, ki je potrebna za dozorevanje matice v matičniku.<\/p>

Čebelja družina praviloma raje sprejme matičnik kot kot tujo matico. Najuspešnejše je dodajanje takrat, ko so se čebele že zavedle osirotelosti, niuso pa še potegnile zasilnih matičnikov ali pa tedaj, ko traja osirotelost že tako dolgo, da je pokrita vsa zalega. Uspeh dodajanja, pa naj bo za matičnike ali matice, je močno odvisen od biološkega stanja čebelje družine, zunanjih dejavnikov in tehnike dodajanja.<\/p>

Dodajanje je manj zanesljivo, če je v panju matica ali več matic, mrtva matica, trotovke ali matica, ki je ob prahi zašla v panj, če se družina pripravlja na rojenje, če je družina že dalj časa brez matice ali brez zalege (v tem primeru čebele umirimo z dodanim satom odkrite zalege), če so v panju pretežno stare, pašne čebele, če je panj zelo živalen, če družini dodajamo matico, ki je bila dalj časa zunaj družine …<\/p>

Dodajanje je zanesljivejše pri šibki družini, ki ima pretežno mlade čebele delavke.<\/p>

Dodajanje je manj zanesljivo v hladnem, deževnem, nevihtnem ali vetrovnem vremenu, ob brezpašni dobi ali ropanju, takrat, ko so čebele razburjene ali zaradi grobih čebelarjevih posegov ali drugih vzrokov, kot so recimo tresljaji, močno dimljenje, ostri vonji …<\/p>

Uspešneje dodajamo proti večeru, ko se čebele umirijo in v lepem vremenu ob dobri paši.<\/p>

Kljub neznanskemu številu raznih pripomočkov in načinov dodajanja še vedno ni na voljo popolnoma zanesljivega načina dodajanja matičnikov ali matic. Pričakovati moramo izgube, naj si bo ob dodajanju ali ob prahi in si priskrbeti več matičnikov, kot dejansko potrebujemo matic.<\/p>

Za dodajanje matičnikov uporabimo različne mehanske zaščite, ki varujejo matičnike, da ga čebele ne zgrizejo s strani, za dodajanje oplojenih matic pa uporabimo matičnico (klasično, matičnico za pošiljanje ali matično pokrovko). Matico v matičnici, kjer je matici omogočeno zaleganje, čebele raje sprejmejo. Neoplojene matice praviloma dodajamo plemenilčkom oz. prašilčkom takoj ob formiranju, brez posebnih zaščitnih ukrepov.<\/p>

Skratka, zamenjava starih matic z mladimi niti ni lahka niti ni opravilo preprosto. Izjema je kajpak čas obilne čebelje paše. Dejstvo pa je, da brez mlade matice ni močne čebelje družine, s tem pa tudi ne dobrih medenih donosov. Vzrejna čebelja družina ne sme trpeti lakote, ki ima že sama po sebi dolgoročne slabe učinke na biološko stanje družine, zato jo je v slabih pašnih pogojih nujno pred vzrejo dobro nahraniti vsaj s sladkorjem.<\/p>

Mlade matice v rezervi imamo ob modrem načrtovanju lahko na razpolago vse dni v letu v prašilčkih, zimo prestanejo povsem v redu v 4- do 5-satnih prašilčkih. Slabo pašo ali brezpašno obdobje je izjemoma mogoče nadomestiti za čas vzreje oz. menjave matice s sladkornim sirupom.<\/p>

Matičnike dodamo neposredno gospodarskim čebeljim družinam ali pa jih damo v vzrejne, valilne matičnice na dozorevanje in jih nato dodamo plemenilčom. Pri tem načinu so izgube ob prahi najmanjše, pa tudi izbira matic je nekoliko večja, saj lahko izležene matice pred dodajanjem pregledamo. Če dodajamo matičnike neposredno v panje, so izgube ob prahi morda večje, še posebej v paviljonski postavitvi čebeljih panjev (čebelnjak ali skladanica).<\/p>

Najzanesljivejši in zato tudi najbolj priljubljen način dodajanja zrelih matičnikov tudi v večjih čebelarstvih je ob glavni paši.<\/p>

Postopki dodajanja matičnikov se nekoliko razlikujejo glede na pašo, varianta brez prekinitve zaleganja, ko je zalega pokrita, pri narejencu, dodajanje matičnikov v plemenilčke …, pa tudi pogoji ob dodajanju so lahko spremenljivi.<\/p>

Dodajanje, menjava – vsak čebelar po svoje in drugače