Tat, članek iz SČ, april 1919: nič novega zadnjih 100 let! Prestavimo se s časovnim strojem sto let v preteklost in berimo o tistih časih, kako so 'čebelarji' kradli med:<\/span><\/span><\/p>

Vojna (I. svetovna vojna, op.sg) je rodila novega sovražnika čebelarstvu, hujšega kakor so vsi dosedanji skupaj, ako se ta loti čebel. Vešče, miši, ose, plesnoba, gniloba, mraz in druge take nadloge veščemu čebelarju ne delajo preglavic, saj ima za njih uničevanje polno znanih sredstev. Nikjer pa ni povedano, kako ubranimo čebele in njih sladko imetje pred tatovi.<\/span><\/span><\/p>

Pred par leti, ko smo Slovenci pod ostrino zmagujočega nemškega meča najbolj trpeli in klonili zbegane glave, so se tudi v prelepi šetrupertski-mokronoški dolini pojavili ti novodobni čebelni sovražniki. Tu je izginilo par panjev, tam je tat iz panjev pobral nekaj satov, v tretjem čebelnjaku vse navzkriž, ali pa je bilo odnešeno vse, kar je imelo kaj vrednosti v čebelnjaku.<\/span><\/span><\/p>

Zaskrbelo me je. Vse imamo lepo urejeno. V 20 žniderševcih prezimujejo močne družine, vsaka ima najmanj 10 kg medu, skupaj tedaj čez 200 kg v vrednosti 2.000 do 4.000 K; in čebelje družine, ki mi jih tat lahko uniči, imajo tudi vsaj tako vrednost kakor njih zaloga. In poleg v najboljšem stanju se nahajajočih panjev je polno sedaj dragocenega čebelarskega in drugega orodja in raznih stvari v čebelnjaku. Cel kapital. In drugega premoženja nimam. Zavarovati se moram tudi proti temu nastopajočemu sovražniku. Toda kako? Okna imajo železna omrežja, tod ne pride tat, prej prodre skozi leseno steno. Vrata so zaklenjena, te pa tatu navadno ne zadrže. Od spredaj lahko panj potisne navznoter in zleze v čebelnjak, zato brž še zapahe zadaj za panji, da jih ne more odriniti. A čebelnjak je le preoddaljen od stanovanja. Tu počenja tat ponoči, kar hoče. S kolom lahko dvigne omrežje, odtrga ali prežaga deske v steni. Hm, kaj torej? Aha, samostrelnice imam, ki jih za voluharje več ne potrebujem. Bi se ne dale te nastaviti tudi tatu? Da. Tenka, še podnevi težko vidna cvetlična žica, ki jo rabimo za pritrjevanje medstem, je tudi tukaj. Kmalu so bile potegnjene žice pred panji, za panji in tik tal v zvezi s štirimi skritimi samostrelnicami. Sedaj pa naj pride sovražnik od katerekoli strani! Preden se dotakne kateregakoli panja, bo zagrmelo in dolgi prsti bodo dobili, česar niso iskali!<\/span><\/span><\/p>

Pa je res parkrat zagrmelo – podnevi. Prišel je mali izstradan tatič, lahkokrila siničica v goste k čebelicam. Nemara jih je hotela priklicati iz zimskega spanja ali le pobrati mrtvico raz brado. Sirota je s krili zadela ob napeto žico in strel je ugonobil malo življenje. Hudo mi je bilo pri tej prvi žrtvi, pri drugi in tretji sem se otresel tega neprijetnega občutka s kaj tolažilnim izrekom, prišlim v navado: „Vojska je!“ - toda krščenega tatu le ni bilo blizu. Zloglasen je postal moj čebelnjak tem ptičem. Brezskrbno sem spal, moje čebelice tudi.<\/span><\/span><\/p>

Mine prvo, drugo leto. Tatu ni, siničic pa je škoda. Čemu žica s samostrelnicami pred panji, ki jih tat odriniti ne more. Zadostuje nastava v notranjosti čebelnjaka. In kar je glavno, sam sem ogrožen, ako dovolj previdno ne postopam. Vsled naglice in zaradi pokvarjenosti ene samostrelnice sem dobil sam strel v roko, k sreči v precejšnji oddaljenosti. Za spomin imam še osem zrnc pod kožo leve roke, ker jih je prezrl zdravnik, ko mi je izpod kože jemal te drobne svinčenke.<\/span><\/span><\/p>

In vendar me je ukanil tat, človek, znan z razmerami v mojem čebelnjaku, človek, od katerega ne bi pričakoval, da ga sladkosnednost zavede do tega dejanja. Pa srečo je imel, pasjo srečo! Pred tednom dni, ko je toplo sonce mirnega februarskega dne izvabljajo čebelice na prosto in celo na pašo po obnožino, sem hotel začeti s pregledovanjem in čiščenjem panjev. Zato zatvorim edino še nastavljeno samostrelnico v čebelnjaku. Vsled nenadnega ljubega mi obiska sem moral opustiti to delo. Zaklenem čebelnjak, ne da bi zopet nastavil zatvorjeno samostrelnico. In ni to smola! Teh par dni, ko je bil čebelnjak brez brambe, ne da bi kdo vedel o tem, se pritihotapi tat! Včeraj, hoteč nadaljevati pred tednom prekinjeno delo, se začudim, da vrata niso zaklenjena. Stopivši v notranjost takoj zapazim na tleh nekaj izrezkov satovja, na stolu medene madeže. Kdo je bil tukaj? Od kod med, ki ga nimam shranjenega v čebelnjaku? Ogledujem naokoli. Oprava, orodje, vse na svojem mestu. Omare, polne shranjenega praznega satovja – sicer odprte, ker sem jih bil pred tednom odprl, da se prezrači satovje – nedotaknjene. Zapahi za panji pritrjeni. Toda od kod medeni madeži in izrezki satovja na tleh? Brž odstranim zapahe. Pregledujem gornji vrsti, panj za panjem. Nalahko odpiram panjem vrata, dvignem pri vsakem vrečo, ki pokriva plodišče. Pri vsakem zašuje čebelice, bolj ali manj. Skozi okenca vidim, da so družine v redu in sati tudi vsi notri. Čudno! Pregledujem spodnji vrsti. Že proti koncu sem. Odprem 17. panj. Kaj pa to? Vreča ne pokriva okenca, dvignjena je. Okence je sicer pravilno zaprto, a deščica pod njim, ki se dviga pri pitanju ali snaženju, je pridvignjena, da se vidijo zimske mrtvice na tleh. Sata nobenega ne manjka, čebele šumijo zadovoljno. Čudno, jaz jih nisem tako malomarno vzimil. Vsekakor je nekdo odkril vrečo, stikal po panjih. Ker je že dvignjena deščica pod okencem, z grebljico osnažim dno. Nadaljujem s pregledovanjem. Pri predzadnjem panju vidim, ko pridvignem vrečo raz okence, da manjka en sat, drugi na desni strani. Torej tukaj je vzel tatič meden sat brez čebel, ki gnezdijo tu na levi strani. Osnažim dno in dodam na prazen prostor drug sat. Pa enega samega satu tat ni odvzel, kosci satovja na tleh pričajo, da je nemedene spodnje in stranske dele izrezal iz dveh, treh satov. Gledam, opazujem na vse strani. A, tam gori, v oni odprti omari, polni satov s praznim satjem, vidim tri prazne sate (okvire, brez satja). Pogledam jih. Aha, tu je torej tat vzel tri prazne sate, jih po vseh pravilih čebelarstva vtaknil v medišča, kjer je odvzel medene, izrezal medeno satovje in prazne okvire dal v omaro za satovje. Umno je ravnal. In tam v peti omari manjkajo štirje sati. Teh ni nadomestil s praznimi sati. Torej je vzel še štiri sate drugim panjem in jih s praznimi iz omare nadomestil, štiri odvzete polne sate z okviri vred odnesel in pa onega, ki ga manjka v predzadnjem panju. Torej je vzel čebelam vsega skupaj osem satov. In ker tat čebel ni ometal – niti ene ni na tleh – je jemal le po en meden sat iz plodišč. Tat je bil dokaj pošten, pa spreten in orientiran v čebelnjaku. <\/span><\/span><\/p>

Rezultat iskanja slik za čebelji med slike <\/a><\/span><\/span><\/p>

Noči se. Hočem prižgati svečo. Ni je, svečnik je prazen. Odporem miznico, kjer sem imel shranjene tri sveče. Ni jih. Moram po petrolejko – s slabim bencinom napolnjeno, ker petroleja ni pri hiši. Miznico je prebrskal, kjer imam raznovrstne drobne čebelarske stvari. Dozo za cigarete je tudi pregledal, pa vzel le eno svalčico, ki napol pokajena leži na mizi. Mu ni dišala, ker stročnice so bile jeseni napolnjene s slabim tobakom za pipo. S police je vzel tudi v papir zavit vosek, odprl ovoj, pa mu vosek ni prijal, pustil ga je na tleh v kotu. <\/span><\/span><\/p>

Ogledam zatvorjeno samostrelnico. Lej ga, tatu, tudi pri tej se spozna! Poln naboj, ki je bil v cevi, je izvlekel in s par drugimi, ki so bili shranjeni v miznici, tudi odnesel. Potemtakem namerava še priti, ali kali? Hladno mi postaja, revmo imam. Natančneje pregledam plodišča, ko bo ugodno vreme na to, saj družine so neoskrunjene, le tu pa tam je kakemu panju vzet poln sat, se torej ne mudi. A brez nastave ne sme ostati čebelnjak, toda na drug način. Nabojev mi ne manjka, samostrelnice so tudi tu. Neprijetno mi je, da moram še naprej, v poletnem času, ko imam vsak dan opravilo v čebelnjaku, vsak večer nastavljati in zjutraj razoroževati. Pa ni drugega izhoda. Po vsem tatinskem postopanju sodeč mi je tat dobro znan, ni tat po poklicu, sladkosnednost ga je zapeljala, razmere so mu znane, dokaj izvežban je v čebelarstvu, četudi ne čebelari. Star ni, deček tudi ne. A imenovati, pokazati ga ne smem, bi mi ne verjeli, nimam še dokazov, ki bi jim sodnik pritrdil. Pa če bi prišel, pa povedal, bi mu, ker ni napravil posebne škode čebelicam, odpustil, in mu sladkosnednežu, podaril kilogram, dva, čistega medu. <\/span><\/span><\/p>

Morda dobiš tudi ti, moj znani tatič, te vrstice v roke ali izveš o njih. Niso tebi namenjene! Toda kod in kako imam sedaj nastavljeno, tega pa ne povem. Le pridi, pa boš izvedel!<\/span><\/span><\/p>

A.L. (min.prirejeno sg)<\/span><\/span><\/p>

PRIDOBIVANJE MEDU IZ TUJEGA ČEBELNJAKA