Biti član ali ne biti član zveze društev je večno vprašanje in odgovor nanj ni preprost. Vprašanje in odgovor se prepletata prav od formiranja prvih čebelarskih društev in to je že dolgo, saj ima slovensko čebelarstvo zelo dolgo in bogato tradicijo. In prav tradicija je kvaliteten fundament za obešanje nanjo mnogih političnih kvantitet v smislu delitve dela: eni delajo in sejejo, drugi govorijo in žanjejo.<\/p>

<\/p>

V Sloveniji pomeni čebelarstvo duhovno gibanje in kulturo slovenskega naroda, oboje pa odseva na vseh področjih 'slovenstva' – od gospodarstva do literature, od intenzivnega povezovanja v čebelarska društva do likovne umetnosti, od preproste ekologije do zapletene politike. Kot smo ljudje različni po zavzetosti in sposobnosti, tako so tudi slovenska čebelarstva od majhnih ljubiteljskih, kjer čebelarji sledijo osebnim duhovnim in samooskrbnim potrebam (in hkrati pokrivajo še širši družbeni oz. javni interes z brezplačnim opraševalskim servisom), do velikih čebelarstev, ki morda nehote ali celo nevede na račun maksimiranja dobička slabijo splošno moč in zdravje čebeljih družin z vedno višjimi zahtevami po produciranju čebeljih pridelkov.<\/p>

<\/p>

Pa vendar, iz čebelarske tradicije današnja slovenska družba črpa znanje, se znova uči samozavedanja in posledično črpa samozavest, še posebej v odnosu na druge kmetijske dejavnosti. Seveda smo ponosni na kranjsko sivko – na (tudi) našo avtohtono čebel'co, na njeno razširjenost po vsem svetu, na (še) ohranjeno zelenilo v naravi, na slovenske čebelnjake, poslikane panjske končnice, na čebelarsko znanje in obsežno čebelarsko literaturo. Ni prav nobenega dvoma, da smo ponosni, da smo ponosni slovenski čebelji, od tistega čebelarja z eno čebeljo družino in vseh tistih naprej, ki poskušajo živeti od čebel.<\/p>

<\/p>

Slovensko čebelarsko tradicijo so slovenski čebelarji gradili in razvijali vsaj od svetovno znanega Janše naprej, brez prave čebelarske šole, še vedno brez resnega poklicnega usposabljanja. Iz nekaj desetletij stare zamisli o vseslovenskem izobraževalnem čebelarskem centru se razvijajo pisalne mize, kjer se pišejo poročila o vedno novih-starih raziskavah. Kako že pravijo: če delamo stvari na vedno enak način, preprosto moramo prihajati znova in spet do enakih rezultatov – država pa tudi, ki vedno znova plačuje enake dejavnosti. In država smo mi vsi, mar ne?<\/p>

<\/p>

Čebele so ta čas izpostavljene na spletni strani kmetijskega ministrstva že na prvi strani (ja, seveda, svetovni dan čebel pa to ...) in potem med delovnimi področji ministrstva znova, kjer so izločene iz ostalih rejnih živali (http:\/\/www.mkgp.gov.si\/si\/delovna_podrocja\/cebele\/). Naključij ni, nenadejane velike ljubezni in naklonjenosti do čebel tudi ne, gre za veslanje kmetijske politike in zveze na čebeljih krilih. Ko se državni uradniki in čebelarski funkcionarji 'izpojejo' na čebelarstvu, kam bo šla pot slovenskega čebelarstva in slovenskega čebelarja, kdo bo sejal, kdo bo žel – ali žetev bo?<\/p>

<\/p>

Biti torej član zveze ali ne biti član zveze, morda celo lokalnega društva? Ta lonec je že počen, gremo še enkrat od začetka: biti ali ne biti ...<\/span><\/span><\/span><\/p>

<\/p>

Biti - ne biti?