V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je prav tako veliko razpravljalo o čebeljih pašah, o donosnosti paš kot pred tistim obdobjem in tako tudi danes. Nikoli ni za vse dovolj in prav in seveda imamo tudi čebelarji velike oči v svojih pričakovanjih. Tudi ugotovitve razprav so v bistvu bile pred pol stoletja enake: v čebelarstvu lahko samo izkoriščamo to, kar nam nudi narava sama in tako le zbiramo za človeka še kako dragoceno in poživljajočo hrano. Takrat se je povezovalo smotrno izrabo obstoječih pašnih virov s povečanjem 'narodnega dohodka po enoti površine', danes pač bolj z dovolj velikim zaslužkom posameznikov.<\/span><\/p>

Vsekakor takrat, ko govorimo o gospodarnosti, ekonomičnem čebelarjenju, razmišljamo o donosnosti posamezne čebelje paše. Od povsem donosnih paš v Sloveniji lahko opredelimo le hojevo in listno mano. Tovrstne paše so izraziteje donosne le vsakih nekaj let. Čisti letni donos je razlika med seštevkom mesečnih donosov in izven pašne porabe. Iz podatkov opazovalnic za obdobje od sredine štiridesetih do sredine petdesetih let so bili npr. v Virmašah zabeleženi čisti letni donosi 2,6 kg, Breg Kriše 6,3 kg in Dražgoše 2,5 kg. Proučevanja v tistih letih so nakazovala bolj zanesljivo pašo v podnožju Karavank v primerjavi z ravninskim pasom na Sorškem polju. Paša na smreki v višji legi pod Jelovico v Dražgošah je bila opredeljena za edino dokaj izdatno in stanovitno.<\/span><\/p>

Kako primerno je posamezno področje za uspešnost čebelarjenja je mogoče priti z izračunom pokazateljev stanovitnosti paš s pomočjo osnovnih statističnih metod, le tako pridemo do kakovostnih meril za ocenjevanje. Podrobno proučevanje pašnih okolišev ostaja tudi danes vse bolj nujno, še posebej zaradi gospodarnosti prevozov našo. Prevozi so povezani tudi v sedanjem času z velikimi vložki v čebelarstva. <\/span><\/p>

Do uporabnih podatkov ocene pašne zmogljivosti za posamezne okoliše je mogoče priti s proučevanjem podatkov dosedanjih opazovalnih postaj in ob tem je nujno potrebno tudi anketiranje čebelarjev z mnoletnimi čebelarskimi izkušnjami s prevozi na pašo. Tako pridemo do ocene medenja in tudi do odstopanj medenja po posameznih letih. Znova pridemo do spoznanja, da spremembe seveda so, da jim laže sledijo mlajši, a kvalitetne informacije, zgodovina in možne smeri razvoja so v glavah tastarih. <\/span><\/p>

Dobro orodje za izdelavo podrobnih pašnih katastrov po posameznih področjih so gozdarske karte o razširjenosti gozdnih sestojev, te pa je nato treba dopolniti z medečimi poljščinami in morda še prisotnim travnatim cvetom in vse to združiti v celoto. Kvalitetni pašni katastri bi bili trdna podlaga za usmerjanje čebelarstva in morda bi ob naraščajočem številu čebelarjev prišli do novih, še ne zadosti izkoriščenih pašnih predelov. Še vedno se povečuje število primestnih čebeljih družin, kjer so pogoji vse slabši, naraščajo prenosljive čebelje bolezni in tudi sicer so pogoji za čebelarjenje vse bolj slabi.<\/span><\/p>

Na medenje hoje (jelke) vplivajo poleg klimatskih pogojev in podnebnih sprememb tudi stadiji in obseg razmnoževanja uši in kaparjev. Izkoriščanje hojeve paše glede zanesljivosti je vezano na lastna in splošna opazovanja in poročanja o pojavih tega medenja. Omejitve pri obremenitvi teh pasišč niso nujne, kajpak če so čebelje družine razporejene po obsežnejših gozdnih področjih, ne pa le na redkejših gozdnih jasah.<\/span><\/span><\/p>

<\/span><\/p>

Najpomembnejše gozdne paše pri nas so na smreki, jelki oz. hoji, javorju, nekaj pa dobijo čebele tudi na hrastu, macesnu in boru. Ob dobrih letinah je glavna paša pri nas smreka. Na njej se pojavljajo veliki smrekov kapar (maj), mali smrekov kapar (junij), velika črna smrekova ušica (junij, julij), rdečerjava puhasta smrekova ušica (junij), zelenoprogasta smrekova ušica (junij), sivozelena lisasta smrekova ušica (junij, julij) in močno puhasta smrekova ušica.<\/p>

<\/p>

V osrednji Sloveniji je pogosta tudi paša na javoru, kjer medi ušica po imenu Periphylus villosus. Ta ušica je vseskozi prisotna, najboljše paše so takrat, ko javor cveti in ji takoj sledi še ta paša.<\/p>

<\/p>

Na hoji medijo zelena hojeva ušica (julij, avgust), velika rjava hojeva ušica (avgust), brstna hojeva ušica (julij) in mali hojev kapar (junij).<\/p>

<\/p>

Izkoriščanje gozdnih paš je zahtevno opravilo. Verjetno tudi vsi krajevni različki čebel ne začnejo nabirati mane enako hitro, tako da kakšna paša mine, brez da bi jo čebele opazile. Pašo na smreki je potrebno slediti, ko se pomika vse višje, zato je potrebno za dober pridelek obvezno prepeljati čebele na višjo nadmorsko višino.<\/p>

<\/p>

Hojeva paša je lahko zelo obilna, med pa je zelo cenjen. Hkrati pa je paša tudi zelo nevarna v smislu priprave čebel na zimo, saj so druţine po tej paši navadno precej šibke.<\/p>

<\/p>

Trej ... tako gre ... vse je isto, vse pride na isto, tudi v čebelarstvu. Slovenske paše so gozdne, saj imamo še vedno blizu dveh tretjih slovenskega ozemlja poraščenega z gozdom. Sajenje in setve medovitih rastlin učinkujejo bolj kot skromna malica za čebele, še posebej, če ni medsektorskega sodelovanja na najvišji državni ravni.<\/span><\/p>

Čebelje paše z vidika donosnosti