ZDRAVSTVENI DOM JESENICE v četrtek dopoldne - okoli 9h - PRAZNO!

Čudim se in gledam, kaj takega pa še ne!

ZDRAVSTVENI DOM JESENICE v četrtek dopoldne - okoli 9h - PRAZNO!!! “Rush hour” na višku respiratornih obolenj!! Enega samega človeka smo videli čakati spodaj v pritličju in par zaposlenih, ki družno bluzijo po hodnikih...

Laboratorij - prazno, čakalnice prazne.

Ni žive duše...

Kako je to možno vprašam v laboratoriju.

Odgovor zaposlene: “Ja, veste, zdaj pa nič več ne pustimo, da bi se ljudje kar sprehajali po zdravstvenem domu..” z nasmeškom.

Čudim se in jo debelo gledam.

Ker nisem vedela, da je bil Zdravstveni dom PRILJUBLJENO SPREHAJALIŠČE.

A tja ste se hodili sprehajat?!

Kaj pa niste rekli, bi še mi kdaj prišli!

Pri pediatru - prazno, nikogar... Trije zaposleni.

BOLNICA JESENICE - prazno, mir in tišina.

Mesto oz. bolnica duhov...

Zdaj pa vas vprašam, kako si pa vi predstavljate stanje sredi najhujše epidemije.. dejmo po pravici?

Jaz bi rekla, da te ustanove pokajo po šivih, vsi so bolani, vsi pri zdravniku... zdravniki, sestre, vidno zmatrani, prešvicane uniforme, vsi tečejo po hodnikih... pacienti vsi vidno bolani čakajo po več ur, stolov je že zdavnaj zmanjaklo...

Bolnice - nabito polne, v sobah še enkrat več postelj kot običajno, postelje s pacienti povsod po hodnikih, čakalnicah, vse je polno!!!

Zdravniki hitijo sem in tja, ni važno - si zdravnik, ortoped, kirurg, oftamolog... ni važno, vsaka roka, ki zna uporabljat stetoskop prav pride... VSI DELAJO VSE!

To je zame stanje epidemije...

Realnost : imamo (živimo) neko pravno neformalno “izredno stanje” in razglašeno epidemijo in prepovedali so nam sprehajati se po zdravstvenih domovih.

In noben več ne potrebuje zdravnika, ne daje več svojih tekočin v laboratorij, ker tega nismo rabili niti lansko leto, ko smo čakali, kot da naročanje nikoli ni obstajalo...

Budale... vi ste se hodil tja sprehajat!