Zakaj se reče čas kislih kumaric? Ker se vsi tako kislo držijo?

Moj bivši mož je končno prišel in danes zjutraj so se otroka in on z vlakom odpeljali na počitnice k njegovi mami. To pomeni, da sem spet mama brez otrok. Pred enim dnevom sem končala svojo n-to internetno ljubezen in sem popolnoma sveže samska in strašno zadovoljna sama s sabo. Svobodna sem kot ptica. Zdaj grem lahko v Hofer sama in si kupujem stvari za jest samo zase.

Torej… se spravim v Hofer… Dajančiči, tudi, če si sama in imaš poln hladilnik, moraš skrbeti zase in si kupiti za jesti nekaj, kar se ti je, ne pa, da ješ nekaj ob čemer se ti želodec obrača. Torej, kaj bi jedla… fižol, mlečni graj. OK, se grem pelat v Hofer. Gume na biciklu so tako prazne, da slišim, kako kolo opleta po asfaltu, ampak v mislih prosim vse angele in svetnike, da mi kolo zdrži do tja in nazaj. Kako pa bo kasneje… eee bo že kako.

Ok, prakiram kolo zunaj in se spravim v trgovino. Ah, nikjer poskočnega Tamaučka, ki išče bonbone in kovčke na koleščka in mi kaže, kaj vse bi imel in nikjer Tamaučice, ki mi jemlje stvari iz vozička ven, ker jo je strah, da bomo preveč plačali…

So pa zato tam sami ljudje s kislimi obrazi. Ženske z debelimi rokami in z majčkami brez rokavov, moški pa… vsi… veliki toliko kot jaz in vsi z neznansko velikim trebuhom, nekaj takega kot je bil moj bivši. No, saj on je tipični primer za Slovenca, majhen, z velikim trebuhom, otrok alkoholika in zakompleksan do amena. Moški si ogledujejo orodje za rezat živo mejo, ženske si ogledujejo garderobo in kar že vse imajo v trgovini…

Jaz si kupim še ene hlače do kolen, 38 številka, ta mi bo prav gotovo prav. Kupim si pet vrst sladoleda. In ostalo, kar pač potrebujem. Stojim pred blagajno in premišljujem, če bi nesla dva sladoleda nazaj, madona sem požrešna… In si rečem, ne… to si bom kupila za rojstni dan ali za praznovanje poletja ali za kaj že. Privoščila si bom in pika.

Potem strpam vse to v rukzak in v vreči… seveda nisem pozabila na prekrasni roži, ki ju bom zalivala v večerni meditaciji na mojem vrtu…

Privlečem vse domov in zazvoni telefon. Molim boga, da ne prekine, preden ne dam vso robo ven, telefon je čisto spodaj. Vidim, kdo je, moj bivši, torej, so že prišli, ura je šele šest popoldan…

Oglasi se Tamaučica… da so našli bombo na vlaku. Da so morali vsi dol z vlaka in da zdaj čakajo avtobus, ki jih bo peljal do omice. Da ne more več govort, sej veš, kolk je drag telefon (uf, sem jo pogrešala v Hofru, bi mi odnesla pol stvari ven iz vozička).

In jaz rečem, ok, ne paniči, vse bo v redu.

Potem dajem stvari ven, pospravljam. Premišljujem, če bi bila panična, če je to kakšen znak in kakšen… ja, da Vesolje pač skrbi za moje otroke. Si probam hlače………. seveda si jih ne morem zapeti… In sladoleda je toliko, da sem ga komaj zbasala v zmrzovalno skrinjo. 

Grem gledat na internet, če je kje kakšna novica o bombi na vlaku v Nemčiji. Nič.

Pokličem nazaj. Mi pove mauček štorijo o bombi še enkrat, pa dobr da so vzeli s. .s..s… aaaaaaaaaaaaaa ne morem se spomniti besede te igrače!!!!  … s sabo, ker se zdaj lahko tam igrata, čakata, da jih pride stric iskat. Jima pošljem poljubčke, rečem, naj mi da papija in ta pove, da so našli na tirih bombo iz druge svetovne vojne, da so nekaj razkopavali in da so morali iti vsi dol z vlaka. No, to je bila že čisto drugačna štorija. 

In kje so… 25 km oddaljeni od doma. 25 km samo? Pa pojdite peš. Pajade. Z vso prtljago. OK, imate čas, saj ste na dopustu. Pa lepo se imejte! In čim manj se kislo držite!

7.8. 2012