Ko rečeš »v redu je« v karanteni

Spala sem dolgo, zbudila sem se tik pred večerjo. Pojedla sem za celo ulico hrane, zdaj pa mi je slabo, ampak v redu je.
Nisem se stuširala, se bom jutri, ali čez dva tedna,
si bom takrat še umila lase, da se oddolžim, v redu je.
Nikamor mi ni treba iti, ničesar zares ne rabim početi, saj lahko za vedno ostanem v apatiji – tudi če si sabotiram vse plane in se zadovoljim s tem, kar preostane, je to v redu,
v bistvu je vse v redu.
Je bil prej moj vsakodnevni premik iz doma v šolo edino,
kar me je odtrgalo od telefona, mi vzelo moj dragi wifi,
moja socialna omrežja – me sililo, da se premikam?
Ne, to ni res, saj se poznam. Nikoli nisem bila tako… šibka.
Tako odvisna.
Ampak vseeno, zdaj sedim na mestu, težja od neskončno ton, težja od tiste ladje, ki se je zataknila v sueškem prekopu, brez da bi me kdo lahko potegnil stran.
In »v redu je« po novem zame ne pomeni več, kar je pomenilo včasih.
»V redu je« je zdaj »faakk, ful obveznosti mam, pa nič ne delam, ampak vsaj McDonalds je odprt do policijske ure,«
»v redu je« ali »feeling less empty today, 10/10« opis na Instagramu, tako otopelo prazen, packa se mi v ustih kot staro, kašasto sadje,
»v redu je« vsem zatrjuje, da bo jutri vse opravil, hkrati pa ne verjame niti eni svoji besedi – jasno namreč vidi vse, kar se skriva za mojimi opravičujočimi nasmeški.
Ampak jaz nočem biti načrtovalka gradu v oblakih, nočem imeti zamisli, ki jih bodo vedno izrinili lajki in night mode in pisane ekranske barve.
Hočem odrasti, biti odgovorna, se pozanimati, si prebrati, pogledati, se poglobiti v stvari, raziskati kaj, debatirati, ustvarjati;
ne bom več packala, hitela, obljubljala v prazno, se zanašala na druge, ker se že dolga leta ne morem nase.
Ne.
Konec je mojega lebdenja v blefu, konec zabušavanja, visenja, konec tega, da sem odrasla le v svoji glavi, ne pa v telesu, v prostoru.
Začela bom živeti, kot sama hočem...
in to takoj jutri zjutraj.

***