Treba je spremeniti katastrofalni odnos, ki ga imamo do denarja

Ljudje tukaj so sužnji drugim v vseh pogledih. Klanjajo se tistemu, ki ima denar in bi prodali lastno dušo, samo, da bi prišli do njega.

Bom razložila na svojem primeru. Dolga leta sem bila staff v organizaciji, ki zaračunava ogromne vsote tistim, ki pridejo k njim na terapijo in na tečaje. Če hočeš dobiti to znanje ali storitve od njih, imaš na voljo dve stvari,  ali jih kupiš ali pač postaneš staff. Kaj pomeni biti staff? To, da si tam v službi 12 ur in da ne dobiš plačane niti hrane, niti stanovanja. No, ja, seveda lahko, a moraš iti v višjo organizacijo, Sea Org, iz katere pa zelo težko prideš ven.

Vsak, ,ki je bil kdaj v sekti ali zaprti organizaciji ve, kako je tam. Vsak, ki je bil fanatik neke ideologije ali religije ve, kako je, če v nekaj absolutno verjameš.Tako kot smo mi verjeli v socializem in v Tita. Ma ni bilo tistega, ki bi nam dokazal, da ni vse tako lepo in čisto.

No, ampak ostanimo pri odnosu do denarja in dela. Pri nas velja prepričanje, da "kdor ne dela, naj ne je". In za delo je seveda mišljeno fizično delo, kot recimo delo, ki ga opravljajo čistilke, medicinske sestre, trgovke, pa rudarji, delavci za tekočim trakom itd.

Zanimivo ane, da tisti, ki delajo fizično delo pravijo, da tisti, ki sedijo za računalnikom ali boh ne daj umetniki ne delajo nič.

Delo umetnika ali znanstvenika, ki poganja svet naprej ni cenjeno in celo omalovaževano. Vedno je bilo tako v zgodovini. Pa vendar umetniki in znanstveniki vodijo ta svet naprej.

Samo kaj, ko je zdaj skoraj vsako delo že na računalniku. In kakšno plačilo je za tako delo? Pri nas je povprečna plača 500 evrov, v Švici pa je 1900 evrov plače mišljeno kot minimum revščine.

Tako kot sem jaz delala v scientologiji od jutra do mraka zastonj. Tako kot zdaj blog pišem zastonj. Pač...sploh ne pričakujem denarja od tega, če bi pa od kje kaj padlo, pa ne bi bilo slabo. :)

Gre mi za to, kako so ljudje povezani s svojimi napačnimi prepričanji o tem, da je človek vreden samo toliko, kolikor denarja ima. A sem bila jaz kaj vredna, ko sem deset let delala tam zastonj? Ne. A je tisti človek, ki dela dva šihta in komaj preživi sebe in družino manj vreden kot tisti, ki sedi za računalnikom in dobi pet tisoč na mesec? No, ne pri nas, ampak kje drugje v Evropi pa.

Oba dva človeka sta neprecenljive vrednosti. Le pri nas je človek vreden samo toliko, kot ima denarja!

Ali to pomeni, da hvalim socializem? Niti slučajno ne, takrat smo bili vsi kot roboti, vsak je imel hrano in službo, a bog var, da si razmišljal drugače, kot je zahtevala oblast. 

Kaj potem? Kako priti ven iz te greznice? Tako, da si oblikujemo svojo samopodobo, Tako, da se zavedamo, da na svetu okoli nas obstaja obilje in da ga privlačimo s svojimi mislimi! Če mislimo, da si denarja ne zaslužimo, potem ga ne bomo imeli. Kljub temu, da stalno mislimo, kako bomo zadeli na lotu, kako bomo čudežno prišli do denarja. Če našo željo blokira naše prepričanje o denarju, ki pravi, da si ga ne zaslužimo (to imamo v podzavesti) potem želja ne more priti skozi. Denar, ki si ga tako želimo, blokiramo z lastnimi prepričanji, da si ga ne zaslužimo.

Od kje ta prepričanja? Dobili smo ga od svojih staršev. Ti pa od svojih staršev...