Tko te mam ful ful rad

Kdaj ste bili zadnjič zaljubljeni? Kdaj ste zadnjič začutili tisto… ko te kar zaboli v prsih od lepote ali od… ne vem od česa.

Ko ste bili eno s tistim človekom… Ko ste hoteli kar vanj, ga dati v žep, da bi se z njim po potrebi posladkali, ko imate težke čase ali pa, ko bi se po neki grozni stvari, ki vam jo je naredil radi spomnili, da je bil tudi drugačen. Ali pa, da bi se enostavno spomnili, da je vse, kar se vam je zgodilo, res res.

Mogoče smo ženske drugačne, kar se tega tiče…

Po moje nismo. Po moje samo lažje izražamo svoja čustva. Moški so bolj zadržani in ne izpustijo iz sebe nič takega, česar bi se lahko potem sramovali. 

Če jaz pomislim na ljubezenske izjave, ki sem jih dobila, mi je toplo pri srcu… Prvi fant, ki je rad s prijatelji igral tarok cele noči mi je vedno kaj napisal na listek. Enkrat mi je napisal: “Nikar se ne spremeni…” Hm… na kaj je mislil? Živela sva v njegovi veliki sobi v hiši, kjer je stanoval s starši. Bog ve, kje imam tiste listke. Spominjam se, kako pomembno je bilo zame in da sem jih vedno nekam spravila. Potem sem tisti listek čez deset let ali čez dvajset let našla in sem se čudila… Kot da je iz prejšnjega življenja…

Drugi fant mi je tudi pisal listke… napisal mi je, kje je kaj za jest in kdaj pride (seveda takrat še ni bilo interneta in mobilcev, hišnega telefona pa nisva imela, oz. je bil spodaj pri bratu…).

Tretji fant je bil Čarli… On mi je napisal kar nekaj pisem, preden se je rodil najin otrok…

In danes… grem v sobo od otroka tega Čarlija in me seveda najprej zadene kap, ker je bilo res razmetano. Na tleh milijon papirčkov od bonbonov in zdrobljeni lešniki vsenaokrog. Rekla sem si, da za prmejduš ne bom pospravljala, šla sem do okna, da bi dvignila rolete in… odprem okno, pri tem brcnem v škatlo od čevljev… in vidim, da ni to kar ena škatla od čevljev, da je polna bonbonov oz. papirčkov od bonbonov, eni bonboni so bili zaviti v papir, kje je pisalo: “Odpri, ko boš v stiski”… noter je bila razglednica z Audrey Hepburn in na dnu škatle je pisalo… bla bla bla in na koncu… tko te mam ful ful rad <3

…

In jaz… sem dobila solze v oči….

Pomislila sem, da tega fanta, ki je tam podpisan, poznam. Tamaučica (ki vse ve o svoji taveliki sestri in mi redno poroča, kja vse si dopisuje na facebooku itd.) mi je rekla, da je to bil njen “pravi” fant, a zdaj ni več.

hhhhhm, očitno sta se pobotala. 

Pred nekaj dnevi, no, takrat, ko je bilo strašno mrzlo, ga je moja Tavelika pripeljala sem, k nam domov. Že pred časom me je spraševala, če ga lahko pripelje domov, da nimata kam it, da sej priseže, da ne bosta seksala.

In jaz sem ji rekla, da se mora zmenit z babi, saj je to njeno stanovanje.

In potem pol leta ni bilo nič, ker sta s tistim, s katerim je bila, nehala…

In kliče pred dvema tednoma ali kdaj, ko je bila ena ledena nedelja, če lahko prideta noter, da je tako mrzlo, da bosta zunaj zmrznila. In mene malo stisne… bilo me je kar malo strah…

In prideta… Pa je čisto  normalen fant. Čisto lušten in simpatičen, dal mi je celo roko in se mi predstavil. Ima sicer malo daljše lase, ki si jih stalno popravlja (vsaj ve, kam z rokami…).

Tamaučka sta bila stalno zraven. Tako, da seksala gotovo nista.  Potem sem rekla, če gresta lahko v dnevno sobo, da imam jaz na tistem koncu stanovanja mir. Tavelika je igrala na kitaro. In sta šla. In še Tamaučica je stalno visela tam.

Od kje potem moj strah? Kot bi bila kakšna njena prijateljica namesto fanta z njo. S tem, da je takrat, ko je kakšna prijateljica tukaj veliko večji šunder in celo stanovanje razmečejo…