TEO

Popadki so se začeli okoli treh zjutraj. Bil je 10. januar 1995. Zaspala sem nazaj, saj sem neštetokrat prebrala, kako je s popadki, da so lahko lažni, da moram štet na pol ure, pa na 20 minut... če se ponavljajo, pa si pisat, na koliko časa se ponavljajo itd. Bila sem v svoji sobi, tukaj, kjer sta zdaj Tamauček in Tamaučica, ki sta zdaj tudi že večja od mene. Mama in tata sta spala v sobi, kjer je potem bil nekaj let otrok, ki se je rodil tisti dan.
Šla sem nekajkrat pogledat v sobo mojih staršev, tata je smrčal, mama tudi, oba sta spala, pa toliko sta vedno jamrala, da ne moreta spat... Nisem ju hotela buditi, naj spita... Popadki so se nadaljevali... bolelo je... bila sem sama, nisem ju upala zbuditi, nisem več vedela ali so pravi popadki ali ne... šla sem milijontič prebrat v vse knjige, ki sem jih imela, ali je znak ali ne... Ali je treba iti v bolnico ali ne. Za božični večer sem zagnala paniko in odšla v bolnico, pa so me tam grdo gledali, ker sem prišla prezgodaj in so bili podpadki lažni...
Ob šestih zjutraj sem se opogumila in povedala staršem, da imam popadke. Zmenjejo je bilo, da me bo sestra peljala v porodnišnico, a smo še počakali, ker je bila ura prezgodnja... Potem so enkrat poklicali sestro, ta me je odpeljala v porodnišnico, jaz sem si potihem želela, da bi ostala z mano. Ko me je odložila pred vhodom v porodnišnico, mi je rekla: "Tako... zdaj si tukaj, jaz pa grem, moram it v službo. Drži se. Vse bo v redu."... se je v meni nekaj zlomilo, bila sem razočarana, a sem si rekla... ok, očitno bom morala iti sama skozi to.
Seveda si nisem mislila, da bo porod in vse skupaj tako dolgo trajalo. Seveda sem spraševala vse znance in tete in sosede in kogarkoli, s katerim sem se pogovarjala, kako je bilo pri porodu, a vsaka ženska mi je povedala svojo zgodbo. Ko pa si enkrat na tem, da moraš iti sam skozi to, potem si popolnoma sam. Oziroma sama. 
Veš, da imaš otroka v trebuhu, ki trka, da bi šel ven... In mora iti ven. Jaz sem imela kasneje še dva poroda, ki nista bila nič lažja in nič bolj enostavna in nič manj strah me ni bilo, kot prvič. Edino, kar veš je, da si že enkrat to dal čez in da, če si preživel prvič, boš tudi drugič ali tretjič.
No, v glavnem, prišla sem v porodnišnico, kjer so me pregledali, obrili in dali klistir (hvala bogu, da na Dunaju, kjer sem imela drugi in tretji porod tega s klistirjem niso več delali). Tale klistir je grozljivka, saj ene tri ure previsiš na stranišču in ravno, ko misliš, da si izpraznil vse črevesje, te spet požene...
Potem se mi je zgodilo še to, kar se meni dogaja že vse življenje - na najbolj čudnem mestu sem videla in srečala ljudi, ki jih poznam od prej iz druge zgodbe. Tam sem na porodniški postelji srečala prijateljico iz mladih let, ki je potem za mano rodila.
No, v glavnem, po klistirju in po vseh teh pregledih je bila ura ene 10 zjutraj ali 11... Potem sem šla v porodno sobo. Ne spomnim se ničesar razen bolečin in tega, da sem narobe dihala. Narobe sem dihala tudi pri svojem drugem in tretjem porodu. Nobena materianska šola mi ni znala razložiti, kako se to počne. To, da sem narobe dihala, se mi je poznalo na obrazu... bila sem vsa pikčasta in rdeča v obraz... Počasi mi je pojemala energija in ne spomnim se več, kaj je bilo, pošteno smo se namučili in pošteno sem namučila druge. Ker pa so bile zraven druge ženske in tudi moja prijateljica, sem videla (in slišala), da z drugimi ni bilo nič kaj drugače kot z mano. V glavnem, otrok se je rodil ob 16:20... 
Ampak... štos je bil v tem, da je bila deklica! :) Jaz pa sem imela za otroka samo eno ime, in sicer za fanta: Teo. Na pregledih v nosečnosti mi je ginekologinja rekla, da se ji zdi, da je moj otrok moškega spola, jaz pa kasneje nisem več hotela spraševati po spolu. In je bila punčka. :) Imela je rdeče lase in stalno je nekaj kolcala, zato so jo odnesli v posebno sobo na opazovanje... Hodila sem jo gledat in drugi dan je bila ob meni...

In to je bilo to. Moj prvi porod. Rodila se je punčka, ki... ustvarja zgodbe.