TAKO SMO NAREJENI

Tavelika me pokliče včeraj iz sobe. Ob enajstih zvečer. Oh… vedno me stisne pri srcu, kaj je, če me tako pokliče. Ima cveke v šoli? Je morda noseča?

Kako živimo eden poleg drugega in kako se zapiramo v sobe eden zraven drugega in nimamo stika z lastnim otrokom. Ja, otrok živi z nami. A samo… živi pač. Pojma nimamo o njem. No, jaz imam. A samo zato, ker slišim vse, kar dela iz njene sobe, ker so stene tako tanke.

In ta otrok odraste takoj… evo stara je šestnajst let in pol, končuje prvi letnik srednje šole… In ja, najin odnos je veliko boljši, kot je bil.

Reče: “Mami… a veš… imam fanta… Ime mu je Jaka… Rada bi, da moj fant pride sem. K nam.”

In jaz: “Jao, ne. Ne morem. Ne živimo sami, babi je tukaj šefica.”

In ona: “Kaj ima to veze.”

Saj res, kaj ima to veze. Od kod pa je? Ni iz Ljubljane. Ne. Si nisi mogla najti enega bogatega iz Ljubljane s hišo (ne povem naglas). Ah… kaj pa ljubezen gleda na to, če ima tisti, ki ima moje srce streho nad glavo.

Jaz: “Pa… a ne moreta it na bajer, tam je taka lepa voda, pa klopce so tam.”

Ona: “Mami no, tam so vedno neki ljudje, ki vedno nekaj delajo, šraufajo.”

Si mislim… aha… ljubezenski par bi rad imel mir. Samo tebe si želim. In mir. Naj me drugi pustijo na miru s tabo…

Jaz: “Meni je vseeno, če babi dovoli. Če bi tukaj jaz sama živela, bi ti dovolila. Ampak, ne maram tega. Jaz… če bi jaz imela fanta ali moškega, ga nikoli več ne bi pripeljala sem. Bog var.”

Se spomnim, kako sem skrivala svoje fante pred starši, nisem hotela, da jih vidijo. Moji starši in moj fant… to ni bil isti film. To je bila popolnoma druga katergorija. Sploh mi ni na konec pameti padlo, da bi mojega fanta “kazala” moji familiji. In če sem že ga, potem ni bil več moj fant, potem je bila to “nuja”, potem je bila to socializacija, kontrola. Sem s tem fantom, ker sem si ga pač izbrala, starši so potrdili, da je v redu in zdaj sem noter v pasti in ne morem več ven…

Ona: “Si predstavljaš, kaj bi babi naredila, če bi se poljubila pred njo.”

Jaz: “Si zmešana? A hodi v isto šolo kot ti? Ja? Kaj pa delata? V odmorih se dobijata in se ljubčkata? Upam, da ne na hodniku.”

Zavijam z očmi v sebi in se spominjam svoje gimnazije in tega, kako smo se poljubljali… mislim, da se nisem nikoli z nikomer poljubila v gimnaziji. Pred drugimi ali pred sošolci. Pa ne, da bi me bilo sram ali kaj. Svoje ljubezni nisem razkazovala. To je bilo moje, intimno, privatno področje, ki se je tikalo samo mene in mojega izbranca. Ja, mislim, da se tisti, ki se poljubljajo pred drugimi, razkazujejo. Nikoli se ne bi mogla poljubljati pred drugimi. Res ne.

Ona: “Ja. Pa seksala bova tukaj v sobi. Kar pred vsemi. Pred tabo.”

Jaz: “Nehaj. Zmeni se z babi. Zakaj pa se moraš z njim sploh dobit?

Ona: “En mesec sem že z njim.”

Si morete misliti??? En mesec. Vau.

Jaz: “A ni tako, da imaš vsak teden drugega? Tako kot pred dvema letoma”.

Ona: “A veš, hotela sem ga pripeljat sem… Da bi tebe videl. In tamala dva.”

Jaz: “Aha. Da bi mene videl??? No, mogoče boš vsaj sobo pospravla. Kakšen pa je? ”

Ona: “Visok. Tak lušen.”

Aha… Visok in lušen je bil tudi njen oče… Mogoče zato… Nikoli ni imela očeta poleg. Spomnim se na svojega očeta, ki sem ga imela vedno poleg, pa sem se vedno grdo do njega obnašala.

Jaz: “Aha. Lahko noč!”

***

Premišljujem… kakšno žalostno puberteto sem imela jaz. Pri šestnajstih letih mi je umrl fant. In ja… pri nama je bil tudi problem, saj se nisva imela kam “dat”. Vedno je problem prostor, ko si toliko star, ane? Nimaš se kam dat. Ampak, ko si mlad in zaljubljen, je vseeno, želiš si samo, da bi bil blizu njega, v istem prostoru. Vseeno kje.

Potem sem prebolevala njegovo smrt in čez eno leto sem se zatreskala v enega fanta. Ampak res zatreskala!  Pri meni je bilo vedno črno – belo. Tukaj spet ni bilo prostora, kamor bi se dala… On je živel pri starših, jaz pri starših… No, bil je prostor, a pri starših. To je pa zame isto kot ujetništvo. 

Potem čakaš, da starši končno nekam odidejo in si rezerviraš za tisti čas tistega človeka, s katerim hočeš biti, pa je celo stanovanje polno tiste negativne energije.  Energije od prej… Ne moreš se sprostiti. Si misliš… to naj bi bila ljubezen. To? To je moj dragi? Moj dragi?

Potem začne takoj s seksom. Seks je to? Ja, pri moškem je pač tako. Seveda, saj smo stari že dvajset let, ane. In nekaj časa gledaš… Ne moreš razumeti, da je to to.

Potem pač privoliš v to igro, kaj pa naj. In se tolažiš, da tako vsi živijo. Gledaš druge. Nikjer ne vidiš neke posebne ljubezni, le vsak človek ima svojega partnerja. Ne bom rekla, da idealnega. Partnerja pač. V bistvu ne poznam niti enega para, za katerega bi lahko rekla: evo, tadva človeka res pašeta skupaj, se vidi in čuti, da se imata rada. Nista skupaj zaradi otrok ali zaradi denarja ali zaradi stanovanja ali zaradi kateregakoli drugega razloga kot samo zaradi enega razloga: ker enostavno želita biti drug z drugim…

Potem je šlo to moje razmerje takoj pod kontrolo staršev. Ker pač mladi nimajo “svojega prostora”. Starši pa kot starši, seveda mislijo, da bo njihov otrok ostal skupaj s svojim izbrancem, če pa visita dan in noč sedem let skupaj. In tako sem naredila dvakrat. In potem zbežala s starševskega prostora v tujino. Da ne bi bila pod njihovo kontrolo.

Ja, tam ni bilo mojih staršev. Pa je bilo kaj drugega. Drugi starši. Vedno so kakšni starši. Vedno je kaj narobe, če iščeš to, da je vedno kaj narobe.  Moj prvi mož v tujini je kar nehal govoriti z mano. Pa sva imela stanovanje… Moj drugi mož… najprej je bil prijazen, potem pa je postal nasilen.

Včeraj zvečer sem hodila po cesti. Ni se mi dalo še domov. Bil je prelep večer. Premišljevala sem, da me je nehalo boleti zaradi vseh teh moških v mojem življenju. In da že spet premišljujem, kako bi bila s kom.  In kako je grozno, da sem samska. Tako smo narejeni. Ne zdi se nam, da smo popolni, če smo sami. Torej… moram samo pazit, da si najdem takega, ki… Sploh mi ni treba pazit, sam bo prišel. Sploh ne smem razmišljat o tem. Hočem imeti človeka, ki bo z mano zaradi mene, ki bo hotel biti točno z mano in z nobeno drugo. Mogoče bom še dolgo čakala, mogoče ne bom, moram preusmeriti mojo pozornost iz te bolečine, da ga ni. Moram se naučiti nekaj iz svoje preteklosti, ko sem kar skočila v zvezo z nekom, za katerega sem že na začetku vedela, da ni to. In potem je bilo tako tudi po sedmih letih… Če nekaj v našem življenju ne deluje, ne smemo tega do nezavesti dramatizirati, ampak se moramo preusmeriti na nekaj, kar deluje in to do nezavesti perfekcionirat. Tako enostavno je to. In potem se uredi tudi vse tisto, kar ne deluje. Avtomatično.

***

Zjutraj moja Tavelika ni nič govorila o svojem fantu, temveč je šla k sošolki. Ji zravnat lase. Aha, fant se je ustrašil. Ali mu je povedala kaj drugega. Do naslednjič. Tako smo pač narejeni. To je naša igra.

(11.6.2011)