Ta občutek...

Bili smo na nekem hribu, v neki koči… Udarilo me je iznenada. Res udarilo… Tista oseba se mi je do takrat zdela popolnoma nezanimiva. Bil mi je celo zoprn, zdel se mi je razvajen, ni mi bil simpatičen. Stara sem bila sedemnajst let. Pred enim letom se mi je zgodilo nekaj zelo hudega. Fant, ki mi je za šestnajsti rojstni dan povedal, da me ima rad, je izginil. Zvedela sem, da je v bolnišnici. Čez nekaj mesecev je umrl. Jaz sem bila ves ta čas v taki agoniji… nisem vedela, kaj naj naredim, hotela sem ga obiskati v bolnici, pa nisem mogla… obiskala sem ga tri dni, preden je umrl… Bilo me je sram, strah, nihče ni razumel, kaj se v meni dogaja, še sama ne. Čutila sem se krivo zaradi tistega fanta… Potem je umrl. In jaz sem zamrznila. Zato, ker nisem mogla umreti skupaj z njim, sem zamrznila.

Dokler me ni v tej koči zadela strela. Amor mi je zapičil puščico naravnost v moje zamrznjeno srce. Začelo se je taliti.

Ta občutek… Kar naenkrat me je dvignilo. Bila sem izven telesa. Samo ta občutek, da je to to, da je ta fant ta fant in da…

Ah, kako naj človek to pove? Komu naj to človek pove? Kdo bo to razumel? Bog, kje si, pomagaj mi. To je ta fant. To je ta fant!!!! Joj, mravljince imam zdaj, ko to pišem. Kurja polt me obliva, ko mislim na ta občutek. Spet sem noter.

Ta fant seveda pojma o pojmu ni imel, kaj se dogaja z mano. To ni bila ljubezen s tega sveta, to je bilo od prej. Zdelo se je, da je od prej. Bilo je… tako drugače… Prepoznala sem ga. On pa me ni. No, saj tudi jaz takrat nisem vedela, kaj je to. Vedela sem samo, da… se mi bo od tega občutka zmešalo. Od sladkosti. Od tega, da me dviguje v zrak. Od te lahkotnosti. Od letenja. Od sreče. Od skakanja po oblakih.

Šele zdaj razumem dogajanje od takat. On ni vedel, kaj bi z mano. In jaz takrat nisem vedela, kaj naj sama s sabo.

Ampak ta občutek…

Je to ljubezen? Je to pripadnost? Je to spoznanje? Je to… občutek, da si našel manjkajoči del sebe? Takrat sem dobila občutek, da sem prišla na ta svet zaradi tega. Da sem… našla. Bila sem tako noro zaljubljena… A nisem bila ljubljena, pa saj to mi sploh ni bilo pomembno.

Bila sem zaljubljena v to, da sem bila zaljubljena. Ne v tega fanta, ampak v svoja čustva. On je bil samo… predmet pozornosti. In na srečo je bil živ. 

Zdelo se mi je tako noro lepo, da sem po tisti grozni žalosti, ki se mi je zgodila pred enim letom, sposobna doživeti … Kaj?  Ta občutek… te občutke… Te metuljčke v trebuhu, to… čustvo…

Sploh se jih nisem trudila čutiti.  Kar tam so bili. Kar noter sem padla. Ali pa je to čustvo padlo vame. Se name naselilo. Kot da sem v transu, kot da sem izven telesa. Moje telo je bilo popolnoma trdo, težko. Telesa sploh nisem potrebovala. Moja duša je pela. Moja duša je oživela. No, ni oživela, moja duša je proslavljala to, da je duša. In da sem našla. Zaljubljena sem bila vase, ker sem našla nekoga, v katerega sem bila zaljubljena…

Z besedami težko razložim, kaj se je dogajalo. Bila sem tako prežeta s tem občutkom ljubezni in očaranosti nad nekom, da tega enostavno nisem mogla prenesti. Komaj sem se zadrževala v telesu. Ker nisem razumela, kaj se dogaja, saj se je dogajalo s srcem, ne z glavo, sem se norčevala iz same sebe, iz njega in iz vseh okoli sebe. Bila sem ljubosumna na vse ljudi okoli sebe in na tiste, ki so se pogovarjali z njim. On je bil… božanstvo.

Sploh ne vem, kako sem mu povedala, da mi je všeč. Morda je začutil… Vau, jaz sem se v tega človeka tako zatreskala, da še tri leta po tem, ko je bilo z njim konec (pa sploh nič ni bilo, razen nekaj srečanj, ki so se vedno klavrno in čudno končala….) nisem tega prebolela.

Stalno sem mislila nanj. Na ta… občutek… Zaradi tega občutka.

In potem, ko je bilo konec, sem vse naslednje fante mučila, zaradi tega, ker nisem bila z njim. Potem sem se poniževala pred vsakim in tisti, ki ni hotel biti z mano… tistega sem šele mučila…

Od takrat, ko sama sebi nisem priznala, da je bila ta ljubezen to, sem trpela. Nisva zdržala skupaj, nisva o tem razčistila.

Kar zbežala sva drug pred drugim. Končalo se je, še preden se je sploh začelo.

Jaz sem bežala sama pred sabo. Vključila sem avtomatskega robota. Živela sem kar tako… obstajala sem pač. Nisem si dovolila več, da bi se v koga zaljubila. Sama sebi sem prepovedala, da bi se mi zgodilo kaj tako lepega, da bi se kaznovala s tem, ker sem s svojo pravo ljubeznijo končala na tak način.

Kaznovala sem se, pa nisem vedela, zakaj. Zdaj vem.

Dokler me nekdo ni zelo ponižal in sem sama pri sebi prisegla, da se bom od zdaj naprej začela ljubiti, da bom poskrbela zase in da bom našla tistega, ki mi je namenjen. No, ne bom ga iskala, sam bo prišel. A to sploh ni pomembno, ker najprej bom poskrbela zase.

In ta občutek… metuljčki v trebuhu… predanost nekomu. Popolna predanost. Občutek, da si našel… Ljudje smo tako smešni. Mislimo, da je ljubezen rezervirana samo za tiste stare do dvajset let. No, morda do trideset… In da, če smo z osebkom nasprotnega spola, je potem to to.

Pa ni… Človeka, ki ti je namenjen, moraš najti. Moraš ga prepoznati. Ljudje pa živimo kar avtomatsko, v tri dni, razvrednotimo vse in smo kar z nekom, kar tako, zato ker pokaže nekaj zanimanja za nas… Tega ne bom več počela. Mi ni treba.

Spominjam se tistega prvega večera, ko se je razvil ta občutek. Ni se razvil, pojavil se je. Spominjam se tega, kako se je  sovraštvo, ki sem ga čutila do njega – zamenjalo z naklonjenostjo… s tem občutkom… s tem sladkim občutkom… Spomnim se tistega trenutka, ko sem spoznala, da je to on. Bolj, ko sem bežala od njega, bolj se mi je prikazoval. Vesolje že tako organizira dogodke, da ti pride nasproti tisti, ki ti je namenjen…