Ste blagoslovljeni s težavnim otrokom?

Ne pospravlja za sabo. Če jo kaj vprašaš, sploh ne odgovori. Včeraj mi je dvakrat rekla “Umri”, ker je bila jezna, ker ni interneta. Ko gre s svojimi stvarmi na drugi konec sobe, jo moramo vedno opomniti, če lahko pospravi za sabo. Še nikoli ni nesla smeti v zabojnik ali posesala stanovanja. Enkrat ali dvakrat je res pomila posodo. Šili svoje barvice oči kar na mizici poleg notesnika in če šiljenje pade na tla se sploh ne sekira. Vložke sicer da v smeti, ovitki od vložkov pa so po tleh, pod mizo ali pa… kjer že.

Preden gre v šolo se eno uro rihta. Seveda so vsa oblačila, ki jih je probala kar po tleh.  Govori po telefonu eno uro ali dve. Telefon ji plačuje moja mama. Do pred kratkim je vsak teden hodila k njej spat vsak teden druga sošolka (o, kako lepo se je obnašala takrat!!!), in nekajkrat so ji sošolke pospravljale stvari. Zdaj pa že en mesec ni bilo nobene, mogoče zato, ker sem jo zadnjič prosila, če lahko posuši njeni sestri lase, pa ni imela časa… bila je na Facebooku.

Dokler ni pri nas zmanjkalo interneta je bilo tako: Pride iz šole. Se sezuje in vrže nekam čevlje, gre v sobo, prižge notesnik in je tam dve uri – tri ure. Potem jo gremo iskat za kosilo ali večerjo in moramo štirikrat klicat, če lahko pride. Potem, ko je sita, gre nazaj in je na netu do polnoči, če nima naslednji šole ali pa do dveh, treh, štirih zjutraj…

Takrat, ko ni hotela sestri posušiti las, sem jaz dobila živčni zlom in sem se začela zavzemati zase. Rekla sem ji, da jo bom poslala na Dunaj (k njeni omici) in bom še podpisala, da jo predajam omici v paketu. Imela sem je namreč poln kufer. Izvoli pa pojdi tja, kjer te rihtajo. Mi te tukaj ne moremo več prenašati. Mrak mi je padel, ko sem prišla zvečer v nedeljo domov in je pustila mizo in kuhinjo razmetano. Špageti po tleh in povsod na štedilniku…

Bila je tiho, delala se je, kot da ne sliši. Očitno se ji ne gre na stran od tu.

Zdaj že tamala dva sprašujeta, zakaj ne pospravlja. Zakaj? Ja, navajena je tako. Ko smo živeli na Dunaju, je bila skoraj vsak vikend pri omici, kjer je samo ležala na kavču, gledala televizijo in čakala, da bo spet naslednji obrok hrane. Ravno tako je bil navajen njen oče.

Potem sem zadnjič dobila v roke knjigo “Vrtinec” od Esther in Jerryja Hicksa in sem naletela točno na tak naslov, ko je zgoraj… In njun nasvet je bil, da se moramo v takem primeru osredotočiti na najboljše lastnosti otroka in jih ceniti.

OK, pa zdaj pa jih iščem in  pišem…