Sprijevod (pogreb)

Da je sova skuvikala vnoči, te je bila gvišna smrt v rodbini. “Deca hitru hitru notri, pa se zaklenoti, ka naude nikaj dobruga”, su pravili mati in oča.

Negda je bilo jako nerodno in boleče za nas deco, či je što mrl. Naši starši su nas prav natirali, ka smu mogli küšovati mrtvoga človeka. To nas je jako motilo, precej malo deco, saj je bil že za odrasle pogled na trügo obupen.

Naš dedek so jako dugo živeli. Mati su pa hitro šli. Isto tudi druga rodbina. Navada je bila, či je šteri mrl, je prišla cela vijes na varestivaje (=bedeti pri umrlem). Stare strine su molile in to cele dneve. Tudi dolgo ponoči. Moški su pa dosta kartali. Včasih je mrtef človik ležal doma na paraj po trij dnij. To je bilo jako naporno za vso rodbino. Vsa ta caramonija (=obred) je jako zbližala ljudi. Tudi tiste, ki so bili v svaji (= skregani).  Tisti so v molitvah umrlega prosili za odpustek. Tako so se ljudje ponovno zbližali.

Šlo je pa dosti tudi za herbanje (= dediščina). Zato so se tak dosta svajuvali (=kragali) zavolo tega. Najbolje so bilie bodikajne (=hudobne) tetice, botre, svaki, strici, vüjeci – dalna rodbina. Tej su se najbole gnali (=prizadevali), da bi največ dobili. Zna se kaj. Herbijo (=dediščino).

Za vsem tem je bil najbole važen plivanoš (=župnik), za njim pa fiškališ (= odvetnik), da je šlo vse po tiraj (= po tirih) in po istini.

Za vsakega rajnega se je tudi dalo zvoniti. Za moškega se je oglašal drugačni zvon kot za žensko. Za žensko je bil bolj mili – navček. Za moškega bole močen.

Zvonili so, ko je človek umrl. Te pa ljudje fčasi znaju što je mrl – moški ali ženska.

Da nesejo trugu skouz zvoni, dokler ga ne prinesejo do jame.