Spravil bi te v žep, da bi te imel vedno pri sebi

Bila je strašno zaljubljena. Po veliki žalosti, ko ji je umrl fant in je skoraj skočila v grob za njim, se je pokazala nova ljubezen, za katero je mislila, da zanjo nikoli več ne bo prišla. Z vsakim koncem ljubezni je res umrla in se vedno znova čudila, kako da je še vedno živa…

Vedno znova se je čudila in… Zdaj je bila je skupaj s tem fantom in ko je šel stran od nje se je morala ščipati v roko in si govoriti, da ne sanja, da je res z njim. Ta fant je bil utelešenje vseh njenih sanj. Bil je tako lep in tako pameten in … Ahhhh, tako nora je bila nanj, da si sploh ni upala z njim govoriti in…

Ah, a je to sploh res, a je to sploh res??? A je res z mano? Ni morda s katero drugo? No, vse skupaj je bila ena sama katastrofa… Želela si je dokaze, dokaze, dokaze, da jo res ljubi. Fant pa jo je ignoriral, saj mu je bilo ravno tako nerodno kot njej, ko sta bila skupaj in ravno tako kot ona ni vedel, kaj naj sploh reče…

Torej, nekaj časa sta bila skupaj in potem je vse skupaj razpadlo preden se je sploh začelo… Dolgo časa po koncu te zveze ni mogla priti k sebi, pa sploh ničesar nista imela, razen tistega neskončnega občutka, da sta zaljubljena… No, saj to je bilo veliko, ane?

To ostane potem, ko se spomniš na nekega človeka, s katerim si bil skupaj pred tridesetimi leti. Povedat nista znala z besedami, niti nista mogla… Bil je samo ta sladko grenki občutek zaljubljenosti in ta čuden občutek, da to vse skupaj ni realno… In nikoli nista skupaj spala. No, enkrat sta, pa… ni bilo nič. V bistvu sta večkrat bila skupaj v postelji, le ona ni mogla,  Nii bila pripravljena na telesnost. Ona je hotela čustva, čustva, čustva, ne pa telo. To je bilo prezgodaj zanjo, preveč… preveč neromantično…

Torej je samo ostalo tisto strašno hrepenenje, ki lahko raznese dušo. In ostale so njegove besede, ko je enkrat z njo čakal na avtobus: “Spravil bi te v žep, da bi te imel vedno pri sebi…” Na to je vedno pomislila, ko se je spraševala, če mu je sploh kaj pomenila…