Škoda, da si je ostrigel lase, ki so lepo poudarjale toplino njegovih oč

Ravno danes me obdaja nekakšna melanholija (ne vem, če sem se pravilno izrazila). Torej v žargonu “sve se mi jebe”. To je že tretji dan odkar hodim s P. iz našega bloka. Včeraj, po najinem razstanku (bila sva v mestu oz. vračala sva se peš iz mesta) mi je rekel, da ima pouk popoldan in da se dobiva (ob 20 h)

Toda popoldan sem šla v trgovino in ga srečala (mimogrede, bilo mi je zelo nerodno, kajti imela sem oblečeno fotrovo debelo belo majico in sem izgledala kar precej okrogla; meni je kar precej stalo do zunanjega izgleda!).

Jaz se obnašam, kot da mi nič do njega. Najraje bi mu rekla, da mi gre na živce (ne vem natančno, morda mi tudi gre). Za konec me je hotel poljubiti, pa nisem dovolila, sploh ne vem, zakaj, sploh nič nisem čutila do njega.Pozabila sem povedati, da je rekel, da je šprical pouk in da ne more dam, torej je odšel na Kegljišče.

Domov sem šla z mešanimi občutki. Zdi se mi, da sem še premlada za ljubezen, iskreno – ali pa nisem sposobna ljubiti. Ravno zdaj me je poklical pod okno in sem mu rekla, da ne grem ven, ker da je tu fotr – pa to ni bilo res in bi lahko šla ven – bi se že izmuznila, pa nisem hotela.

Morda uživam v tem, da trpi? Kajti zdi se mi, da me ljubi, morda pa je to le fraza. Sicer pa se mi zdaj začenja smiliti, kajti jaz ga tako surovo odvračam in to po nekaj dnevih. Morala bi se obnašati čisto nasprotno.

Spet se mi zdi tak froc – kot I., ki je bil zatreskan vame – še nedozorel, premlad in presuh in upam, da mi ne bo spet postal zoprn  (to je tisti odpor, ki sem ga čutila pri J. in A.).

Zdaj se mi sploh ne zdi več luškan (čeprav v resnici je – sicer ni lepotec, ampak lep je za moje pojme, za moj okus, ki nobenemu ni všeč ali pa ga ne znam točno opredeliti).

Škoda, da si je ostrigel svoje mehko padajoče lase, ki so lepo poudarjale toplino njegovih čudovitih oči. Da, prvi dan sem bila srečna. Pri meni morda le najmanjša sprememba, včasih se zdi celo smešna (krajši lasje) sproži nek neznan odpor, morda sramovanje.  In to ni sramovanje zaradi sebe, ampak zaradi človeka, s katerim hodiš skupaj.

Na primer – ko sem hodila z A… Bili smo na pohodu in on ni imel s seboj ne cerade, ne hrane. Moralno se je opiral name. In ko mu je V. rekel, zakaj je prišel na pohod in naj si še ti ženske okrog vratu obesi in naj neha špilat frajerja, je postalo mene sram namesto njega.V trenutku mi je postal tako zoprn, da ga dve uri nisem mogla videti. Seveda si je to A. razlagal čisto po svoje.

Ne vem, kaj naj dodam. Sedaj P. gotovo premišljuje, kaj mi je in kakšen čudak da sem.

Ups… slišim škrtanje ključavnice in pomislila sem, kaj bi bilo, če bi se zdaj poljubljala s P.-jem. Torej… moj razum je do zdaj zmagal nad čustvi. No, pa pustimo to vprašanje odprto in sicer, če bom še hodila s P. -jem in kaj čutim do njega.