SENDVIČ BREZ KUMARIC

(24.10.2011)
Zbudi me nežno šepetanje… Odmahnem z roko, saj sem sredi sanj, sredi sladkih sanj, ko si z mojim dragim ogledujeva novo prekrasno hišo in iščeva sobo, kjer bova prespala in ahhh prekrasno… Spet se zasliši šepet, pa tako potihem, da komaj slišim… A ne veste, da že nekaj dni ne slišim na desno uho? 
Na glas rečem: “Kaj je za boga milega spet?”.
Glas, ki očitno pripada mojemu edinemu sinu, ki ga zdaj po novem imenujem na internetu Miki, prej pa je bil Tamauček, reče: “Mami, sem te samo zbudil, ker imam danes športni dan, pa sendvič… Tukaj je papir, kjer piše, kaj rabimo…”

Sam tolk da veste… Kislih kumaric sploh ne mara. Kako pa mi je to ušlo? In sendvič je bil čisto dober, le sir je bil predebelo narezan, ostal je en košček sira in ga vrgel v naravo. Sir je bil predebelo narezan? A si ga ni mogel odtrgat?