Sedela sem na straniščni školjki in jokala

Veliko stvari ne maram. Ne maram vrtnic na Facebooku... ne maram bleščečih napisov, ne maram množice...ne maram določenih ljudi... včasih sem ljubosumna, če je kdo kaj dosegel, jaz pa še vedno ostajam tam zadaj, v praskupnosti...

Ne maram recimo psov... seveda imam rada pse, ampak ne maram, da se jih vlači po stanovanju, preoblači v ljudi, pogovarja z njimi, kot da so otroci in da spijo po posteljah...

Ma kaj sploh to pišem... Briga me, kaj delajo drugi.

Zadnje čase me posebej pretresa... Imam nekaj oboževalcev na FB-ju, s katerimi ne vem, kaj naj počnem. Vsi so zelo luštni in sladki... Nekdo se mi stalno vsiljuje... in ne bom poudarjala, da vsiljevalcev ne maram... :D :P No, saj, če te nekdo neprestano lajka na FB-ju, to tudi ne pomeni, da se bosta potem poročila, ane?:D

Zadnje razmerje z moškim sem končala oktobra 2008. To je bila najnižja in najbolj grozna točka v mojem življenju. Moški, s katerim sem živela tri leta, ki je bil oče mojim otrokom, me je čez noč brez obrazložitve zapustil in se poročil s to žensko, ki jo je našel na FB-ju dva dni pred mojim rojstnim dnevom. Zdelo se mi je, da sanjam. Bilo je tako grozno, tako irealno, da se sploh izrazit ne morem. Ne samo velikansko ponižanje... strah... izejmno težka situacija. Evo.. in sem se pobrala. Ampak, moje življenje je še vedno... no, življenje je to, kar sami naredimo iz njega, seveda. Pobrala sem se iz žalosti, potem pa sem postala sužnja svojih otrok. Ves denar je šel za otroke. Nikamor nisem šla,. ker sem se izgovarjala na otroke. To seveda ni bilo res, moji otroci so izredno samostojni.

Zadnjič sem šla v trgovino z obleko, kupit si nekaj zase, za oblečt... nIsem imela ničesar za oblečt... in sem šla v H&M in se videla v ogledalu... in sem skoraj bruhala... nad svojo lastno podobo... Zbežala sem od tam domov, šla na stranišče in jokala. Ko sem se izjokala, sem legla na posteljo in se objela. In bila sem tako objeta nekaj časa. Obljubila sem si, da se bom imela rada. Obljubila sem si, da ne bom več krivila telesa, da je grdo in debelo. Obljubila sem si, da bom prijazna do svojega telesa.

Potem sem dala vsa ogledala ven iz sobe. Problem je v tem, da imam res na FB-ju in na blogu samo svoje stare fotke, ko sem bila model za mojega fanta in sem bila popolnoma drugačna kot zdaj.. V bistvu ne vem, kaj se je zgodilo z mojim trebuhom, kdaj se je tako povečal. Od mojega tretjega poroda moje telo sploh ni prišlo k sebi.Trebuh imam napihnjen, kot da sem v devetem mesecu nosečnosti. Karkoli jem, karkoli delam, kolikorkoli že migam. Počela sem vse mogoče in potem nehala, ker mi je šlo vse na živce. Moj trebuh pa je ostal. 

A zadnjič je nekdo rekel, da kaj sem naredila iz sebe, da kako sem bila lepa pred leti, zdaj sem pa karikatura. Prizadelo me je. Ne zato, da ne bi vedela, kakšno telo imam. Prizadelo me je zato, ker ljudje želijo, da ženska izgleda stara 30 let do svojega 80.tega leta. Sicer je seveda vse z duhovno tehnologijo Grigorija Grabovoja vse možno. Možno se je pomladiti, možno je shujšati... možno je popolnoma vse. A pri meni pač ne deluje. Imam 80 kil. In izgledam kot karikatura same sebe. Oki, pa kaj. Zakaj bi morala ugajat drugim, Ugajati moram sebi. In Bogu. Nimam se še dovolj rada. Nisem še pripravljena.