SAJ VEŠ, DA MI JE ŽAL... ZELO MI JE ŽAL!

Saj veš, da mi je žal. Zelo mi je žal.

Bilo je sredi oktobra 2005, ko sem se dokončno odločila, da grem stran od njega. Stran od njega, ki je igral mojega moža. Stran od njega, ki je oče mojih otrok. Stran od njega, s katerim sem živela skupaj pet let in zadnjo leto stalno strahovala za svoje življenje.
Najina zgodba je bila “klasična”… sta se našla… sta se zaljubila… je zanosila… in rodila… pa še enkrat zanosila… pa še enkrat rodila… pa še enkrat zanosila… pa naredila splav…
Iz prijetne igrice na začetku je postala težka zgodba, ko sem zjutraj vstala zato, da bom nekako preživela dan. Otrok, pleničk, njega in Dunaja sem bila tako sita, da z besedami ne morem povedat… Iskala sem samo priložnost, neko priložnost, da pobegnem iz te kletke.
Tukaj nisem bila v pravem prostoru, nisem bila v pravem času in nisem bila s pravim človekom. No, otroci so bili pravi. Otroci so vedno pravi. Tudi, če so tvoji ali pa so “podedovani” od tvojega partnerja.