Prihod v LA

V Los Angeles sem priletela iz Floride. Na letališču sem vzela taksi. Taksi je bil tak velik, kot kombi, ker vozi veliko ljudi, ki gredo v smeri Uptown. V Los Angelesu se moraš peljati z mestnim avtobusom ali s taksijem, da sploh kam prideš.  Ne vem, kaj je s podzemeljsko, jaz se je ne spomnim… Podoben problem, kot v Ljubljani. Če nimaš avta, moraš z avtobusom, ki je počasen kot polž. Ogromno, razvlečeno mesto. Dolgo, dolgo smo se peljali. Taksist tudi sam ni točno vedel, kam mora peljati, zato je stalno nekaj spraševal.

Ampak, zanimiv je bil pogovor v avtu. Tisti, ki so že bili tam, vedo, da je to mesto, ki živi za show-biz in za Hollywood. In da je tam zelo veliko ljudi, ki se ukvarjajo s filmom, bodisi kot igralci, menegerji, agenti itd. Kakorkoli, v taksiju, sta spredaj sedela še dva moška in zadaj z mano ženska, izgledala je malo starejša od mene. Ves čas je bila tiho. Iz pogovora med moškima spredaj sem ugotovila, da je eden Anglež. Bil je bolj zanemarjenega videza, s sabo je imel kitaro; drugi pa je bil domačin, ki mu je odgovarjal na vprašanja in mu razlagal o življenju v Ameriki.  Takoj se mi je zazdelo, da je Anglež prišel iskati svojo srečo v Hollywood. Obnašal se je zelo spoštljivo do vsega ameriškega in se čudil vsemu (joj, kako me je spominjal na Slovence, ki se hlapčevsko obnašajo, če pride kakšen, ki govori angleško, k nam…).

Tisti drugi pa je bil Američan, debel, tak easy, kot ga pač imamo v glavi o Američanih. Po moje je Anglež hotel malo več izvedeti o možnostih za kariero, pa si ni upal naravnost vprašati. Tako sta govorila in govorila, in midve zadaj sva pač morali hočeš nočeš poslušati.  Govorila sta največ o glasbi. Anglež je razlagal, da igra v nekem bendu in je spraševal Američana, kako bi prišel tu do kakšnega dela. Oba sta bila navdušena nad Ericom Claptonom.

Anglež ga je vprašal: “A je tu kakšen poceni hotel?” Mislila sem si: joj, joj, pa nisem samo jaz tista, ki nikoli nima denarja in išče vedno samo najbolj poceni hrano in hotele itd. Američan mu je odgovoril: “Ja, tukaj jih je veliko, najbolje, da greš na tointo avenijo”. Anglež očitno sploh ni vedel nič o LA-ju, se sploh ni pozanimal in je šele v taksiju spraševal za prenočišče.

Potem je taksist ustavil in ženska, ki je sedela poleg mene je odprla vrata in vstala iz sedeža. Preden pa je zaprla vrata, je rekla: “No, kavboja, v tej hiši stanuje Clapton, na drugi strani pa tainta (pozabila sem kdo). Pa lepo se imejte in tebi želim vso srečo!”, je pokazala na Angleža.

Mi smo se odpeljali naprej. Naslednji je izstopil Američan. Anglež pa je bil potem ves čas tiho. Čez čas je taksist rekel: Tukaj je Franklin Avenue. Izstopila sem tudi jaz in rekla preostalemu kavboju: “Good luck!”.

Napisano 26.9.2006

(db)