Pred dvema dnevoma je umrl moj prvi mož in ugotovila sem, da smrti res ni

Torej, moja saga z mojo hčerko se je nadaljevala... v ponedeljek je povedala, kaj se je zgodilo in da ne ve ali je umrl ali ne, da ga noče poklicat in noče vedet nič o tem. 

Včeraj sem ji rekla, naj se oglasi, da vem, kako je in se je takoj oglasila, službo je imela šele kasneje. Rekla mi je, naj pridem na Skype, da mi mora nekaj nujno povedat v živo... In povedala mi je, da je včeraj "govorila" s Papijem... no, da je nekajkrat ponovila, da naj ji da znak. Čez čas je nekdo udaril na okno  (obrnila je kamero v tisto stran k oknu) in ko je stekla k oknu, ni bilo nikogar tam.

To, kar se je zgodilo je povedala omici (mami od Papija) in njegovi sestri.

Vprašala sem, če je kdo kaj naredil, če so šli gledat, kje je truplo. Rekla mi je, da nihče ne ve, kje je stanoval, ker nobenemu ni nič rekel. Z vsemi se je skregal in je živel na samem. Denar je dobijal od socialne pomoči, potem pa, ko je pred dnevi slišal, da ima kostnega raka, se je odločil, da se bo ubil. Kar je očitno res naredil.

Potem sva se pogovarjali druge reči, o tem, kako se bo vpisala na šolo za mjuzikal in kaj mora narediti za avdicijo.

In to je bilo to.

Čakajte malo ljudje, s hčerko sem govorila o očetovi smrti! In ni nič žalostna...

Kaj delamo ljudje iz tega! Kakšno dramo smo naredili, kakšno žalost smo naredili. V redu, oče ji je na srečanju z njo rekel, da se misli čez 20 let spet inkarnirat. Pač ni vedel, da lahko to telo, ki ga imamo zdaj pozdravimo. Da se lahko pomladimo. In da se lahko spet obudimo v to telo nazaj, ki je super zdravo in sploh večno.

Kolikokrat sem že slišala, da so ljudje dajali znake po tem, ko so umrli. Navsezadnje imam doma čudne stvari, ki se mi dogajajo... žarnice nam ugašajo skoraj vsak teden, odpirajo se vrata na čuden način, ko nikogar ni za vrati, stvari padajo iz miz, ko nikogar ni, ogledalo pade iz mize na tla, pa nikogar ni bilo v sobi in ostalo je celo.. zadnjič sta padli v kado dve ploščici s stene in se nista razbili... sredi noči...

To počne moj umrli oče, ki čaka na svoje utelešenje nazaj v svoje telo... Torej... ni zame to, kar se je zgodilo nič novega, pa vendar me vedno spreleti srh, če nekdo uporablja besede kot so smrt, pogreb, truplo, žalost, pokopališče...

Če se spomnim, kako je moja hči jokala in kakšno dramo je delala, ko je šla nazaj na Dunaj na pogovor s svojim očetom, ki je rekel, da se bo ubil in na stanje, v katerem je zdaj... je to velika razlika.

Zakaj potem delajo ljudje tako dramo, tako strahoto in tako žalost zaradi smrti? Ker smo dobesedno dresirani v to, da je smrt konec, da je konec vsega in da je tisti, ki umre "bogi", Pa ni tisti, ki umre bogi, ampak smo bogi mi, ki smo ujeti v mišljenje kolketivne zavesti, da je smrt konec.

Kako pa lahko obstaja človek, ki je star 2800 let? Enostavno je ignoriral "mus" kolektivne zavesti, da je treba umret, da je treba umreti, da je treba umreti...

In vendar, tisti, ki je tega človeka vprašal, kaj mu je bilo v njegovem življenju najhuje, je dobil odgovor, da je bilo najhuje to, da so ljudje, ki jih je ljubil umirali...