POVPREČNO JUTRO MAME S TREMI OTROCI

V zgodbi sodelujejo: Iza - stara dvanajst let in pol – pri njej vedno znova odkrivam neko zavijanje z očmi, neko spraševanje, če on pa kakože… mi sede ali ne sede, jaz pa v nezavest, ko vidim, kako hmhm neredna je, kako grrrrrr vseeno ji je, glede reda okoli nje (Pa sej sm učeri likala – ja, likala je pomenilo, da je skoraj zažgala njeno spalno srajco, ki jo je edino vzela iz velikanskega kupa za likanje – joj, jaz jo bom, jaz jo bom…), Tamaučica – stara šest let in hodi že en mesec v čisto pravo šolo (joj, kako se je te šole veselila, imela je tri mesece papir nalepljen nad posteljo in vsak dan je prečrtala en kvadratek), Tamauček – star pet let in je moj sladkorček, moje sonce, moj angelček. No ja, vsi trije so moji sladkorčki, moja sonca, moji angelčki, ampak odvisno od tega, kdaj kdo naredi kakšno neumnost, kako velika je in kakšne volje sem takrat – beri, koliko mi je uspel pritisk zrasti.

Ufff, naj povem spoštovanemu bralcu, ki me bereš, da se že od četrte ure popoldan spravljam to pisati, ampak imam dvome v lastno sposobnost detajlnega obnavljanja doživetega jutra, ker ne vem, če ga bom opisala tako, kot se je zgodilo.

Ampak, probajmo.

Ponoči se spi, ampak pri nas se z levim ušesom vleče zvoke, ki se dogajajo v sobi, kjer spijo trije prašički in ne daj bože, da kdo zakašlja ali zajavka, tako kot to noč, tako kot vsako noč.

Ura je 6.00.

Tamaučica. “Mami, mami”. Zasliši se njen presunljivi glasek v gluhem jutru. Joj, vstat moram, pa se mi je zdelo, da sem ravnokar zaspala. Joj, kdaj bom jaz imela čas spati. Spati, spati si želim, ne pa vstati. Šmrc. Tipam z boso nogo po tleh, kje je ta levi ferdamast copat (zakaj se vedno levi izgubi, mi pade na pamet, desnega najdem vedno takoj…) in že letim tja, da ne bo čivkala naprej in zbudila celo nadstropje v trinajstnadstropni stolpnici v bližini centra Ljubljane, kjer naša družina striktno ne uporablja dvigala iz četrtega nadstopja navzdol in se upokojenci vedno čudijo, ko nas srečujejo na stopnicah – pridni, pridni, da hodite peš: jo jo…

Tamaučica je imela grde sanje in jo zanima, kdaj bo že dan in če bo Iza kmalu vstala. Ja, seveda, čez petnajst minut mora vstati Iza. Medtem, ko iščem Noni sok, ki je naraven antibiotik (pravzaprav iščem kozarce, saj je Noni vedno na istem mestu v hladilniku, saj sem ga vendar jaz postavila tja) in je najboljše zdravilo poleg medu, ki je drugo najboljše zdravilo, se spomnim, da bi bilo dobro Izi že takoj segreti vodo za čaj, da mi ne bo ekstra potrebno zaradi tega vstajati čez petnajst minut.

In dam vodo gret. Vmes pomirim Tamaučico, ji dam Noni sok, potem vodo, ji dam lupčka, grem v kuhinjo, dam čajno vrečko v veliko šalico (M. ji pravi kahla), jo zaprem s krožničkom in po prstih odidem nazaj v posteljo. Ravno dajem desno nogo na posteljo, ko zaslišim, da se je prebudila najstarejša in se spomnim, da je minilo pet minut in da za čaj ni dobro, če je vrečka noter pol ure, torej je zame bolje, da vstanem, čeprav si strašno želim še malo poležati in grrrr… grem v kuhinjo, dam vrečko ven iz čaja (stisnem jo z dvema žličkama, ki nista nikoli čisti in na razpolago, torej vzamem vilici), se vmes spomnim, da je ura pol sedmih in da bi M. moral že vstati in torej jaz itak ne bom več šla nazaj spat.

Se bo treba pač s tem sprijazniti. Pa pristavim še vodo za kavo zame in za M.-ja. Potem grem v otroško sobo in preverim situacijo. Iza je zlezla iz zgornjega nadstropja, kjer ima posteljo in se razgleduje po sobi, naročim ji, naj pride v kuhinjo piti čaj. Tamaučica sedi na postelji in se veseli, da bo šla v šolo – med vikendom ji ni bilo dobro in strah jo je bilo, da bova šli k zdravniku, če jo bo še bolelo v pljučih.

Ura je 6.35

Iza pride v pidžami, bosa po hodniku. Vprašam jo: “Kam pa kam?” In odgovori: “Ja, čaj pit.” Vedno mi naredi isto. Nalašč naredi dobesedno, kar ji rečem. Seveda dobro ve, da pomeni priti na čaj to, da prej pospraviš posteljo, se oblečeš, pripraviš šolsko torbo in šele, ko imaš vse lepo pripravljeno, greš v kuhinjo ter zaužiješ hibiskusov čaj (je definitivno najboljši ) z medom in limono ter kruh z maslom, ki si ga sam namažeš na kruh (če si Iza).

Jo pogledam srepo in ji rečem, naj se hitro obleče in pripravi vse za šolo in naj gre pride na zajtrk. Moj glas ima pridih rahle grožnje. Vmes ugotovim, da je M. že vstal iz postelje, se prestreževa s pogledi, zažgoliva: “Dobro jutro” in jaz odhitim dvigovati rolete in zavese v dnevni sobi, da naredim tam dan (tako reče Tamauček).

Potem grem po Tamaučico in jo oblečem za v šolo oz. ji pomagam, ker ona pa hodi že v šolo in čeprav je zjutraj trda kot robot, se bo morala le že naučiti samostojnega oblačenja. Punci v kuhinji srkata čaj in jesta kruh, jaz pa pomivam posodo in se vedno, ampak vedno čudim, od kje vsa ta posoda in če bi mi sploh kaj pomagalo, ako bi imela stroj za pomivanje posode.

Ura je 6:45

Situacija je taka, da je M. še vedno v kopalnici, onidve zaključujeta za mizo in zasliši se čivkanje najmlajšega, ki pride krmežljavasto, kot majhen medvedek, polhec in raček v eni osebi. Najprej ga Iza skoraj pohodi, ko gre mimo njega: Nisem ga videla… Meni se dvigne pritisk na 4000 – Kako da ga ni videla, a je tako majhen?

In ji odžrebam predavanje, da ni ona edina na svetu, naj se nauči, da poleg nje živita še mlajša sestra in brat, če že mene in M.-ja ne opazi. Iza reče: “To vedno rečeš” in si misli, da neopazno zavije z očmi in izgine v svojo sobo. To si samo misli, mame opazijo vse.

Nesem Tamaučka v dnevno sobo, kjer se oblačimo, čivkamo in predemo. M. se oglasi iz kopalnice, da preveč čivkamo. Da je prezgodaj. Ah, človek ima pač svobodo govora.

Ura je 6:55

Zasliši se: Adijo in tresk z vrati. Zavemo se, da Iza odhaja in Tamauček steče za njo in ji maha in kliče: “Adijo, lepo se mej v šoli!” Vesolje se za hip ustavi. Srce mi bije močno.

Ura je 7:05

Zvoni moj mobitel. Iza – vem, da je ona, ne da bi pogledala, čeprav ima samo M. drugačno muziko na mojem telefonu. Mami, mi lahko prineseš torbo za blabla, upam, da boš našla, tam nekje v moji omari je. Jasno, da bom našla, saj jaz nisem Iza. Včeraj je imela problem, ker ni našla svoje Bauch-tasche, mi rečemo temu trebušna torba, kjer ima ključe in mobitel. Slučajno sem jo videla v predalu v omari in ker je štrlela ven, sem jo potisnila v predal. Pride k meni: Mami, nikjer ne najdem trebušne torbe. V srednjem predalu v omari je – odgovorim. Pride dvakrat nazaj: Ne najdem. Grem pogledat tja, odprem predal, v predalu je seveda ta njena klinčeva trebušna torba. Ja, kdo je zdaj tu nor??

Ura je 7:08

Točno vem, kje je ta torba, ker sem jo zadnjič našla, ma kaj zadnjič, včeraj popoldan našla na tleh in se mi je zdelo čudno, kaj je v tej torbi, saj natančno vem, kje sem jo kupila, ker mi je bila všeč in sem jo potem dala Izi, da bo imela tisoč in eno torbo, ki jo takooo potrebuje. Dala sem jo na kljuko, da je ne bi s Tamaučico pozabili.

Ura je 7:10

Tamauček in M. se poslavljata, Tamauček da vsem lupčka, zaželi vsem lep dan in naj se imamo lepo v šoli in službi in ko jaz ravno zaprem vrata in pogledam, kaj dela Tamaučica, se vrata spet odprejo in M. brska po modri jakni, ker ima tam ključe od avta in potem reče še enkrat žijo in že ju ni več.

Ura je 7:35

Se začudim, ko gledam na uro in rečem Tamaučici: “Tako zgodaj pa še nikoli nisva šli v šolo”. Vse je v najlepšem redu, rožice cvetijo, megla se dviguje, avtov ni preveč na cesti.

Recitirava pesmico: “Sonce Zemlja Mesec Vrte se brez kolesec, letijo brez peresec, v nebo se točijo, na vejo skočijo, brez poka počijo… Srečava sošolca od Ize in ga prosiva, če lahko nese Izi to torbo in potem srečava še njeno sošolko in se začudim, da onadva nista v šoli, ja, ko ima pa izbirne predmete in potem že čakamo pri semaforju.

Prečkamo cesto, vprašam Matejo, zakaj ni šla raje v drugo šolo, pa pravi, da je ta šola the best in zdaj vam povem, da je ura pol enih zjutraj in jaz sem hotela opisati ves dan, pa sem ostala samo pri jutru.

No, ja, lep dan si naredite vsi po vrsti, kot bi rekel Tamauček.

Pravljice je konec – mačka pade v lonec (jaz povem vedno prvi del, Tamaučka pa drugi del tega stavka tako zakričita, da me še pet minut bolijo ušesa).

Napisano 2.10.07