Poljub

1. septembra 2006 sem imela svojo drugo ločitev na Dunaju. Takrat sem bila zadnjič tam. Prišla sem en dan prej in prespala v našem stanovanju na Enghertstrasse. Konec oktobra 2005 sem se z otroci preselila v Ljubljano, stran od moža, ki me je fizično zlorabljal. Ločitev je bila šele čez pol leta... pač, prvi termin, ki sva ga lahko dobila.

Moj bivši je bil od takrat, ko smo ga zapustili v popolni depresiji. Seveda sem to vedela, pa nisem mogla nič narediti. Kaj bi lahko naredila? Konec je konec, otroci so šli k meni, on je ostal tam, sam, ločitev je bila čez pol leta. Vmes je prišel enkrat pogledat svoja otroka. Aja, pa poleti so bili skupaj v Nemčiji pri njegovi mami. Jaz pojma nisem imela, da bo kasneje z njim tako hudo, da bo tako malokrat prišel pogledat tamala dva. A sem nehala kriviti samo sebe, saj ničesar nisem mogla spremeniti. On je ostal v sekti. Jaz sem bila zunaj. 

V glavnem... prišla sem z vlakom en dan prej... V našem prekrasnem stanovanju, ki se je kasneje spremenilo v tak pekel zame. Imela sem knedel v grlu. Pred enim letom je še tukaj vrelo od žvrgolenja otrok, vreščanja in ljubezni. Otrok ni bilo, kot bi mi manjkale roke in noge... Kot da bi zidovi govorili... tukaj je nekoč živela družina, ki se je imela rada. Pogovarjala sva se tako kot takrat, ko sva se spoznala. Pred šestimi leti... Bilo je tako čudno... Kot da ne bi bilo vsega tistega hudega, ki se je potem zgodilo. Kot da ga vidim prvič. Na to, da imam z njim otroke so spominjale samo fotografije povsod naokrog.

Naslednji dan sva šla na sodišče. Bila je super moderna stavba, ki je spominjala na nekakšno moderno knjižnico, ne pa na sodišče. Sedela sva pred vrati na klopci in čakala, da prideva na vrsto. Zraven so bili eni, ki so se sodeč po obrazni mimiki grdo ločevali. Bila je skupina moških na eni strani in skupina žensk na drugi strani, Grdo so se gledali med sabo...

Potem so poklicali naju noter. Po moje se je sodnica čudila, ker sva bila midva normalna, lepo sva se pogovarjala in se obnašala, kot da greva na svojo poroko in ne na ločitev. Spraševali so naju o otrocih. Rene ni vedel rojstnega datuma svoje prve hčerke! Sem pa vedela jaz. 

Potem sva povedala, kako bova rihtala otroke. In to je bilo to. Ne vem, če je vse skupaju trajalo 15 minut.

Midva sva šla potem na U-bahn, on je šel na svoje delovno mesto, jaz pa na železniško postajo proti Jugu (Suedbahnhof).

Preden je odšel iz U-bahna se me je dotaknil in me poljubil na usta. Rekel je, naj poljubčkam tamala dva namesto njega... A sad... adijo.

Čuden občutek...res... Ta občutek, ko me je poljubil čutim še zdaj. Ne moreš nič narediti. Ne moreš ustaviti časa. Zdi se ti brezveze, da se je zgodilo tako kot se je... Ampak, tako pač je.

Iz tistega stanovanja so ga vrgli čez nekaj mesecev ven, ker ni mogel več plačevati najemnine. Jaz pa sem uradno še vedno poročena z njim. Če bi se hotela ponovno poročiti z nekom, bi rabila od tistega sodišča potrditev, da je ločitev veljavna. Ali nekaj takega...