PISMO TVOJEGA TELESA TEBI

Draga ti, ki živiš v meni in skozi mene,

že skoraj celo življenje me gledaš in o meni razmišljaš na način, da vidiš samo šibkosti.

Ko se pogledaš v ogledalo, na meni opaziš pomanjkljivosti.

Ko razmišljaš o meni, se osredotočaš na vse, kar nisem.

Kdaj si me nazadnje pogledala tako, da si opazila in se osredotočila izključno na stvari, ki so ti na meni lepe in ljube?

Zakaj vidiš le moje sence in ne sijaja?

Vsak tvoj pogled in vsaka tvoja misel boli.

Ne morem žareti, če me neprestano gasiš.

Tudi, ko se trudim biti, kar si želiš, zate ni dovolj.

Nikdar ni zares dovolj, ker vedno najdeš nekaj novega, novo nepopolnost.

Ljuba moja, zakaj me ne moreš preprosto imeti rada?

Sem tvoj dom in tvoje vse.

A ne morem ti neprestano služiti, če me tolikokrat zatiraš.

Zakaj enkrat zavestno ne pogledaš vsega, s čimer ti služim,

vsega lepega, vsega dragocenega na meni?

Zaradi mene in z mano vsak dan odpreš oči,

zadihaš, hodiš, ješ, čutiš, se dotikaš, objameš svoje ljube,

jih vidiš, jih poljubiš, jih pobožaš.

Kdaj si nazadnje pobožala mene?

Kdaj si me nazadnje pogledala z občudovanjem?

Potrebujem te, ljuba moja, zares te potrebujem.

Želim si, da me slišiš. Vsak dan ti šepetam …

in če me vedno znova prezreš,

enkrat začnem kričati.

Prosim te, ljubi me sedaj. Sprejmi me. Tako, kot sem zdaj.

Na tej poti ne moreš brez mene in jaz ne brez tebe.

Ljubi me zdaj. In obljubim ti, da te bom neskončno ljubilo nazaj.

Da ti bom dalo vse. Da bova skupaj zares zasijala.

Da se boš počutila ljubljeno, varno in doma, kot še nikoli.

Vse, kar hočeš od mene in vse, kar misliš,

da boš dobila od mene, ko se spremenim, te že čaka.

Samo prosim te, poglej me s pravimi očmi.

Začuti me. Ljubi me. Zares. Iz srca.

Jaz te že ves ta čas neskončno ljubim.

In čakam, potrpežljivo čakam, da me tudi ti ljubeče objameš.

Z ljubeznijo,

Tvoje telo