Petnajst let samote

Za scientologijo sem izvedela od Slovenke, ki je študirala dianetiko (=del scientologije, ki se ukvarja samo z umom) na Floridi in prišla v Ljubljano, da bi delala tečaje tukaj. To je bilo maja 1988. Torej... pred 26.timi leti.

Jaz sem živela življenje zdolgočasene študentke nečesa, kar me nikoli in nikdar ni zanimalo. Nisem vedela, zakaj živim, no vedela sem... moje navdušenje je bilo, kje bo naslednji pank koncert in kje bo naslednja žurka pri sošolcih. Ni me zanimal socializem, niso me zanimali sošolci, ki so navdušeno govorili o tem, da bodo prevzeli oblast, no slovenska pomlad me je že zanimala, saj sem bila na vsaki demonstraciji zraven. Bila sem v četrtem letniku faksa, ki ga nisem in nisem mogla narediti do konca. Na koncu sem šla celo k psihiatru in mu potožila, da se je moje življenje ustavilo, če mi da lahko kakšne teblete... Pa mi jih ni dal, rekel mi je, naj naredim tista dva izpita in diplomo do konca. Saj sem jo, a še prej sem začela prevajati dianetiko v slovenščino...

No, dve leti sem še bila v Ljubljani, naročila sem si knjige po pošti in jih navdušeno prevajala, potem pa sem leta 1990 končno diplomirala, naredila vozniški izpit in jeseni sem šla na Dunaj. Kljub velikanskemu nasprotovanju mojega takratnega fanta.

Svoje bivanje tam lahko razdelim na tri dele, na tisto prvo, ko sem se vračala v Ljubljano k fantu in na tisto, ko sem se tam poročila prvič in drugič.

Prvo obdobje je bilo obdobje navdušenja. Zadnjič sem se pogovarjala z nekom, ki je spraševal nekaj o scientologiji in o avditingu in sem popolnoma podoživljala moje obdobje, ko sem prvič prišla tja. Bila sem polna navdušenja, mislila sem, da bo avditing res rešil svet travm in vojn. Zagnano sem delala na staffu in pisala svojemu fantu v Ljubljano pisma, da je vse v redu in da bom kmalu prišla nazaj in... naredila kaj? Ja, spremenila svet. Tam sem bila leta 1990 in sem naredila nekaj začetniških tečajev, potem pa sem šla v drugo organizacijo in vpisala Purification Rundown, ki je prvi tečaj na tako imenovanem Bridgu (= mostu do večnosti).

V prvem obdobju sem bila popolna vernica. Bila sem Hitler-jugend, bila sem mlada partizanka, bila sem kot tisti, ki se borijo "za stvar". Takrat še nisem imela otrok in ni bilo vojne v Jugoslaviji, Sicer se mi je zdelo čudno, da praznujejo Ronov rojstni dan (kar je neznansko spominjalo na Titovo štafeto) in videla sem ogromno nepravilnosti, ampak sem bila mlada in polna zanosa... Mislim, da nobena taka organizacija sploh ne more delovati, če nisi enkrat prišel tja navdušen in bi naredil vse, kar ti rečejo, ker si se počutil dobro v taki skupini. Kako smo se imeli fajn. Cel dan smo garali, potem smo šli pa zvečer na pivo v kakšen pajzl. Ali pa smo pleskali naše prostore. Ali čistili, ali karkoli... ja, asociacija na brigado... Ampak, brez tega sploh ne bi bilo ljudi, ki bi prišli na staff... To je past...

Drugo obdobje mojega življenja v sekti se začenja leta 1994, ko sem se poročila s scientologom na Dunaju. Najin zakon je začel razpadati že čez leto dni in moje največje razočaranje je bilo, da nama nihče iz Centra ni pomagal, čeprav so vsi vedeli, kako velike težave imava. Drugim je bilo vseeno in to je najbolj bolelo. Obenem pa velikansko spoznanje zame, da ne čakam, da mi bo kdo pomagal, moram si pomagat sama..

Potem sem šla še v Meko Scientologije, v Clearwater na Floridi in videla, kako živijo ljudje, ki so "noter", ki so v eliti scientologije (=Sea Org). V Los  Angelesu sem živela s Sea Orgom tri mesece. Živela sem z njimi, spala sem z njimi, jedla sem z njimi in govorila sem z ogromno ljudmi, ki so bili noter in ki so hodili na tečaje skupaj z mano. Delala sem v njihovi kuhinji, pomivala posodo in popravljala stole, ki so razpadli. 

Z mojim prvim možem sem se ločila leta 1998

Tretje obdobje začne, ko spoznam svojega drugega moža leta 1999. Živela sva skupaj pet let, rodila sta se nama dva otroka. To obdobje so zaključi konec oktobra 2005, ko se z otroci preselim nazaj v Ljubljano. 

Leta 2004 dobim internet in začenjam gledati, kaj je objavljeno o scientologiji. Podobno kot takrat, ko smo živeli v socializmu in začeli spoznavati svet "od zunaj", ki tudi živi in ki ima večkrat popolnoma sovražno gledišče do nas, ki smo "noter".  Moram reči, da me je bilo do zdaj strah javno govoriti o tem. Še vedno imam nočne more, da mi bodo vzeli otroke ali da me silijo delat nekaj, kar sploh nočem. A zdaj sem si rekla, da je že čas, da začnem o tem javno pisat.