Otrok, razpet med ločena starša

Z očetom svojega prvega otroka sem bila poročena več kot štiri leta. A najin zakon je bil že takoj po rojstvu otroka in po skupnih nekaj mesecih popolna katastrofa. Najin zakon ni bil nikoli v resnici zakon. Samo moji trmi in mojim neverjetnim iluzijam se lahko zahvalim, da je na papirju vse skupaj trajalo toliko časa (no, ja, zahvalim… zakaj bi pa moralo “trajati” nekaj, kar ne deluje?).

V bistvu smo mi trije živeli skupaj le nekaj mesecev, niti ne vem če pol leta. Ko se je zgodil moj poskus “samomora”, pa je šel moj tedanji mož živeti nazaj k svoji mami, kjer je itak živel že prej ves čas. Potem je živel pri njej še dve leti in šele potem sva se ločila…

Problem se pojavi takoj, ko se začneta starša kregati (pred otrokom). Problem je takrat, ko se nekdo od zunaj vmešava v družino. Nekatere tašče imajo izredne sposobnosti, da se družina v hipu razblini in skrega. Seveda so tašče “nedolžne” in mislijo samo “dobro”… ah…

Koliko družin bi ostalo skupaj, če bi taki ljudje znali držati jezik za zobmi? Razen tega je treba računati s tem, da je dandanašnji človek v bistvu brez tehnologije, kako se ti medsebojni spori razrešujejo. Včasih je to funkcijo dušebrižništva nekako opravljala cerkev s pripravami na zakon in na življenje v družini in vzgojo otrok. Danes pa ni nikogar, ki bi ti rekel, kako se obnašati, ko postane mož do tebe nasilen, če mož sploh noče več govoriti s tabo…, ko nimaš nobene moči in se ti res zdi, da je nekaj narobe s tabo, vsi ostali pa so seveda brez greha…

Danes je tako, da razpade vsak drugi zakon. In ne tako, kot je moj, kjer sem jaz še dolgo upala, da si bo moj mož morda le premislil in da bo vendarle hotel na še eno “moderacijo” (šla sva na tečaj, kako popraviti najin zakon) ali pa še ostal vsaj na papirju še poročen.

Ljudje se na hitro skregajo, si vržejo v obraz grozne stvari in se že gredo ločiti. Za njimi pa ostanejo čustveno razklani in nemočni otroci, ki ljubijo seveda obadva enako. Mater in očeta… je prav vseeno, če sta poročena, ločena ali pa sploh nikoli poročena nista bila. Otrok ima pravico do obeh staršev! Otrok ljubi oba starša.

Kako pa to izgleda v realnosti? Tisti, ki tega ni doživel, nima pojma…

Kakorkoli, leto dni po rojstvu mojega prvega otroka, takoj, ko smo zaživeli skupaj, so se med nama z možem pojavile velike stene, ki so se sicer po moderaciji najine skupne prijateljice zmanjšale, a se je potem vse skupaj spet sesulo. Otrok s svojim očetom ni nikoli izgubil stika in sem v bistvu še spodbujala, da bi bila veliko pri svojem ljubljenem Papiju…

No, v resnici pa je bilo tako, da je otrok namesto pri očetu, živel pri njegovi mami – njeni omici, ki je celo življenje delala namesto njega. Tako je seveda – tudi namesto njega – skrbela za najinega otroka… In tako sem bila v bistvu – namesto z njim, poročena z njegovo mamo.

Kako mi je bilo v tujini, sami z ljudmi, kot je bil moj bivši mož, ki sploh ni hotel govoriti z mano, nadut in popolnoma drugačen kot takrat, ko sva se spoznala… in z njegovo mamo, ki je bila njegova kopija ali pa je bil on njena…

Teh ljudi nisem sovražila, sploh ne! Tudi zdaj jih ne. Samo zoprni so mi bili. Ne počutim se dobro, če bi me zdaj recimo kdo od njih poklical – omica ali bivši mož…

Moji hčerki sem itak zabičala, kar tudi sama zelo dobro ve, da si jih sploh ne želim srečati in da ima ona z njimi toliko stikov, kot si jih želi, samo da se meni ni treba z njimi srečati ali z njimi govoriti. To niso ljudje, s katerimi bi se družila, sploh ne. Po sili “sorodniki” pač. Seveda so se stvari še veliko poslabšale, ko sem dobila drugega otroka z drugim možem, v katerega se je hotela omica tudi vmešavati. No, ni se vmešavala, samo imela je pač “svoje mnenje” o vzgoji otrok…