OTROCI SO ME VPRAŠALI

… no, tamala dva: “Mami, kaj si želiš za rojstni dan?” In nisem vedela, kaj naj jima odgovorim. Saj ničesar ne potrebujem. Želim si miru. Želim si, da bi bilo nekje neko upanje, da  obstaja nek človek zame in da ga bom že srečala… ampak tega mi ne morejo dati oni.

Potem sem jima rekla: “Želim si slaščič. Do sitega si želim najesti torte z orehi, tistih tortic s čokoladno streho in s smetanovim jedrom, takih slaščič, ki jih peče moja teta v Prekmurju in ki jih otroci dobijo za Miklavža. Take kokosove poljubčke, orehove rogljičke… mljask…”

In potem sem slišala Tamaučico ššš ššš pš pš… kako se dogovarja z mamo o tem, kako se naredi torta. Ona mi je že včeraj hotela prinesti zajtrk v posteljo, pa sem šla od doma, še preden je ona vstala. Sem rekla, naj naredi zajtrk moji mami. 

In Tamauček… sploh ni vedel, kaj bi naredil, kaj naj mi da, kako naj mi pokaže, da me ima rad. Ko je šel v šolo, je trikrat pogledal, če sem v redu…

In zdaj grem po slaščiče, saj ne morem zdržat do takrat, ko prideta iz šole. Bom počastila tudi moje punce popoldan. 

Čutim se tako blagoslovljeno dragi Bog, če me slišiš. Nič mi ne manjka. Spomnim se, kako so me spraševali pred desetimi leti in več na Dunaju, pred božičem, kaj naj mi kupijo za darilo, pa se nisem mogla ničesar spomniti, želela sem si samo, da bi mož, ki me je zapustil, bil skupaj z mano in z najinim otrokom…

In potem… čez toliko let… sem se naučila, da je vsak dan nov dan in da s svojimi mislimi ustvarjamo svoje življenje.

(5.12.2011)