OTROCI IN SEKTA

Mislim, da sem se prvič vprašala, kaj se tukaj grem, ko sem videla, da moj odnos s prvim možem, ki je bil Centru supervizor ne gre nikamor. Glede na to, da sem bila takrat v scientologiji že pet let, kot staff sem tudi delala  že nekaj let, knjige Rona Hubbarda pa sem brala že prej in sem mislila,dejansko prepričana sem bila, da lahko razrešiš vsako težavo, ki jo imaš, kaj šele probleme v zakonu.

A sem na žalost ugotovila, da je tistim iz Centra prav malo mar zame, za mojega otroka in za to, da imava z možem težave v najinem zakonu, ki bi jih lahko kakšen avditor (= terapevt iz Centra) z lahkoto razrešil. Sicer sva šla na tečaj komunikacije, ampak ni bil narejen do konca... V praksi sem ugotavljala, da to, kar se v Centru učimo ne drži. Midva z možem sva bila oba scientologa, jaz sem se gibala samo v njihovih krogih in živela točno tako, kot so zahtevali. Vseeno se nisem hotela sprijazniti s tem, da moj mož ni hotel govoriti z mano, da mi nikoli ni pomagal in da ni izpolnjeval svojih obveznosti. Čez leta sem ugotovila, da jih prav malo briga za staffovce, vse, kar jih zanima je lastna rit. Tega na začetku mojega življenja v sekti nisem mogla vedet. Jaz sem brala Ronove tekste, kjer je pisalo, katere vse pravice imamo in kako da moramo za vsako figo, ki je narobe pisati Knowledge report... to je poročilo, kjer je karkoli narobe...napisala sem sto poročil, govorila sem z Ethics officerjem (tisti, ki je pristojen za etiko), govorila sem z ljudmi, ki so bili "noter", a dobila nisem nobenega pametnega nasveta. Potem sem razumela, da se moram zase boriti sama, ker mi nikoli in nikdar nihče ne bo drugače pomagal, Ugotovila sem, tako kot sem enkrat prej odkrila, ko sem bila s starši, da sem pametnejša od njih in da moram sama zase poskrbet,

V bistvu mi je bilo takrat jasno, da scientologija ne deluje.Da so vse skupaj samo besede in da moram zelo pazit. kar se tiče otrok. Kako zelo sem bila razočarana, ko mi je to kapnilo... Od začetka sem bila tako nad scn (=okrajšava za scientologijo) navdušena... Kljub temu, da sem živela v grozni revščini, da sem bila stran od doma in da sem delala kot staff od jutra do večera, sem bila navdušena, da sodelujem v programu čiščenja planeta in da bo kmalu napotil čas, ko bo Zemlja brez norih ljudi, brez vojn in brez kriminala. Dlje, kot sem bila na Dunaju, dlje je bilo jasno, da gre za nateg, da gre za pranje možganov in da smo vsi mi, ki smo bili tam sužnji in butelnji, ki smo se pustili opetnajstiti.

No, jaz sem ugotovila, da mi scn ne bo pomagala urediti mojih zakonskih težav, pa sem mislila, da bom svojega možička drugače pridobila nazaj. Kaj je bilo narobe? Prenehal je z  mano govoriti in se odselil k mami nazaj.Popolnoma me je ignoriral. Nikoli ni plačeval zame in za otroka. Ni mi pomagal. ... Čez nekaj časa sem ugotovila, da se obnaša popolnoma tako kot se je obnašal njegov oče do njegove mame. Torej je samo ponavljal vzorce. Tudi, če bi dobila od Centra kakšen auditing, tega, kako se je obnašal ne bi mogla spremeniti, ker se sam ni hotel spremeniti. Seveda jaz v tistem času tega nisem mogla vedeti, jaz sem takrat absolutno verjela v scientološko cerkev.

Najslabše od vsega se je tam godilo staršem in otrokom, če so bili vsi "noter". Ponavadi je bilo tako, da sta žena in mož bila na staffu (da bi bil samo eden od zakoncev na staffu in drugi ne bi bilo težko, ker sta morala oba absolutno verjeti v to in tisti, ki ni bil med osebjem, pojma ni imel, koliko časa in energije gre za to, da si staff v Cerkvi). Potem sta dobila otroke (zelo neradi so videli, da so staffovci dobili otroke, se spomnim, kako je ena "uslužbenka" zavila z očmi, ko je zvedela, da sem noseča s Kiki... Mislila je, da je dovolj, da imam samo enega otroka, no... jaz sem mislila drugače. :)  Jaz sem takrat vedela, da mi vozi zadnji vlak in  da si ne smem preveč izmišljevati, kar se tiče otrok. Sicer sem ravno takrat podpisala pogodbo. da bom spet del staffa, a sem bila čez leto dni spet noseča z Mikijem. Enostavno sem si rekla... ali bom ubogala Cerkev ali bom ubogala sebe. Takrat tega nisem točno vedela, vem pa zdaj in se zahvaljujem svoji intuiciji. V tistem času so ljudje dobili internet, kar je bilo za scientologijo pogubno. Veliko stvari, ki se jih je skrivalo, je prišlo na dan. Ljudje so začeli množično izstopat iz scientologije. Ljudi tudi ni bilo več strah govoriti o tem, kaj se dogaja.

Jaz sem potem leta 2003 dobila posebno "sojenje", ker sem prekršila pogodbo in sem šla ven. Včasih sem jim še prišla pomagat kaj pospravljat ali urejat kakšne dokumente. Moj mož pa je ostal noter. Leta 2006 sva se ločila in jaz sem se z otroci preselila nazaj v Slovenijo. 

Zdaj, ko sem devet let zunaj, opazujem njega, kako je, ko je še vedno noter. Najina zavest je oddaljena kot je luna od sonca. On še vedno govori, da vse to, kar se dogaja okoli scn ni res in da tega ne smem brati in gledati (točno tako, kot leta 2004, ko sem dobila internet in začela brati sporočila o tem, kaj se v resnici dogaja).

On je še vedno noter, trikrat na leto pride pogledat svoja otroka. Ne vem, kako bi bilo, če ne bi bil noter... no vsaj otroka bi ga videla bolj pogosto. Jaz imam še vedno strahove pred sekto. Večkrat imam nočne more in večkrat sanjam o tem, da delam tam od jutra do večera, za moje otroke pa ne vem, kje so...

Spominjam se ene luštne mamice, ki je ravnokar rodila, mislim, da je bil otrok star en mesec, in je dala otroka nekomu čuvat, ona pa je bila deset ur na dan na staffu. Spominjam se otroka starega osem let, ki je bil stalno v Centru, ker je njegova mama bila tam Registrator (tisti, ki vpisuje ljudi na tečaj in jemlje od njih denar). Otrok je vedno čakal svojo mamo, dokler je pač bila tam, uradno do desetih zvečer, vendar se je to vedno zavleklo, saj je ljudi morala prepričati, da so plačali drage tečaje in avditing... Tisto je bilo hudo gledat.

Na koncu, če pomislim, sem jo jaz poceni odnesla. Obstaja veliko staršev, ki so imeli otroka ali dva v organizaciji in je potem eden od staršev ali oba šel ven iz Cerkve, psotal takoj proglašen za SP-ja (Suppressive Person... zatiralska osebnost) in s tem njegovi starši /otroci niso smeli z njim komunicirat. Pa tudi, če so bili otroci in starši v dobrem, odnosu do Cerkve, se včasih cela leta niso videli. Tako kot moji otroci svojega očeta...