Od česa sem bila najbolj zadeta

V tem življenju sem bila kar nekajkrat zadeta. Predvsem v neskončnih pijankah v gimnaziji  in v moji zadnji totalki, ki se je zgodila leta 1988. V bistvu je bilo to leto preokretnica mojega življenja. Bila sem stara 25 let, zdelo se mi je, da se je moje življenje končalo. Potem pa sem spoznala New Age in odkrila, da je to to, kar hočem početi. In nič drugega.

In kaj ima zveze Bog s tem? Rasla sem v popolnoma “necerkvenem” okolju, kjer cerkev, Bog, Jezus itd. sploh obstajali niso. Ne samo, da niso obstajali, tudi smeli niso obstajati. Vse cerkveno je bilo prepovedano. To je obstajalo samo, ko smo šli k stari mami na “romanje” v Prekmurje (ker smo se pač vozili cel dan tja, danes pa do tja porabimo uro in pol… ah… kako se vse spreminja…).

Pri stari mami sem bila nekajkrat v cerkvi kot otrok, ampak me je bilo tja strah hodit, saj je bilo treba znati molit in seveda nisem znala in ker me je bilo strah tistih slik Marije in Boga v velki iži (spalnici) pri stari mami. Kamorkoli si pogledal, vedno so te spremljale tiste oči. Potem sem videla, da na proščenjih (sejmih, ki jih imajo pred cerkvijo, ko je kakšen cerkveni praznik) prodajajo take slike in so povsod enake… A kot otrok sem se jih grozno bala. Potem sem začela hoditi v šolo in spoznala sem, da se otroci razlikujemo po tem, da eni hodijo k verouku, eni pa ne. In eni dobivajo darila za Miklavža, ki sovpada z mojim rojstnim dnem… kar je bil zame velikanski misterij…, eni pa ne.

Imam pomembna spoznanja v zvezi z Bogom. Vsak človek si seveda Boga predstavlja po svoje. Vsak človek, ki se malo sprašuje o svojem obstoju in zakaj je tu in ki mu kapne, tako, kot je meni po dolgih letih iskanja Boga kapnilo, da Bog ni tam neskončno daleč na zvezdah v vesolju, ampak tukaj, v meni, v vsaki moji celici.

In ja, ne samo, da je Bog v vsaki naši celici in je torej v nas in ne nekje neskončno daleč… in smo torej mi vsi Bog, vsak človek, vsako živo bitje, vsaka žival, vsak predmet, vse živo in neživo… 

Bog je vse in nič. Mi smo kapljica v oceanu in hkrati cel ocean. Kdor razume to, razume, kaj je Bog in kaj smo mi za Boga. 

In tako… sem prišla do spoznanj in do tega mi je pomagala Christine Breese in drugi učitelji… In sicer… da za Boga ne obstajajo dobra in grda dejanja. Obstajajo samo dejanja! Za Boga je popolnoma vseeno, če si ti nekoga umoril ali si nekoga rešil smrti. Bogu je vseeno, kaj ti počneš! Bog ne obsoja, on ne vrednoti, on ne sodi! Bog te še vedno ljubi! Vedno in vsak trenutek. Bog ljubi vse ljudi in vse stvari, ne glede na to, kaj počnejo. Ja, Bog dopušča vojne. Bog dopušča nesrečo. A to ni zato, ker bi Bog favoriziral “grde” ljudi bolj kot “dobre”, gre samo zato, da se mora človek sam odločiti, kako bo živel. Bog se ne bo odločal v našem imenu, Bog nas bo samo imel v vsakem primeru rad! Tudi, če ste morilec! Mi moramo izkusiti vse v vseh življenjih, biti moramo slab človek, kralj, izdajalec, bogataš, revež, duhovnik... 

Tudi, ko smo na poti razsvetljenja… se nam bodo še dogajale slabe stvari! Še se bo dogajalo, da nas bo kakšen človek zapustil. Še nas bo bolelo. Če smo na poti razsvetljenja, ne pomeni, da živimo v nekakšnem raju, kjer ne obstaja bolečina, ločeno od drugih ljudi, ki… ne razumejo, da smo v razsvetljenju in da smo “drugačni”. Samo bolj se zavedamo vsega okoli nas in bolj se sprašujemo, kdo sploh smo.

Vsak človek ima to… to svojo duhovno plat v sebi, potrebo po verovanju v Boga, v nek smisel svojega obstoja. Zato obstajajo religije, ki so si vse to razlagale na svoj način, zato obstaja cerkev, zato obstajajo duhovniki, zato obstajajo ceremoniali. Vse to obstaja že od začetka bivanja človeka na Zemlji. Ravno tako kot za človeka obstaja potreba po hrani in po stanovanju, tako kot obstaja potreba po ljubezni in po nasprotnem spolu, tako kot obstaja potreba po nadaljevanju vrste (otroci), potreba po druženju z drugimi ljudmi, ravno tako obstaja potreba po Bogu, ki jo lahko seveda imenujemo s katerokoli drugo besedo, kakorkoli nam pač paše. Potreba po stvarniku, potreba po najvišjem bitju… Zakaj? Zato ker mi smo najvišje bitje. 

Ta potreba vedno obstaja. In je v vsakem človeku. Prikrita ali zakrita. Vsi imamo to in vsi to potrebujemo. In vsi smo mi in Bog hkrati.  Naenkrat. Telesa gredo in pridejo. Ljudje gredo in pridejo. Misli gredo in pridejo. Planeti gredo in pridejo. Vesolja gredo in pridejo. In kaj ostane? Zavest.  V katerikoli obliki, v kateremkoli telesu, vedno ostaja enkratna, unikatna. To smo mi. Mi nimamo zavesti, mi smo zavest.

Od tega spoznanja sem bila najbolj zadeta. 

(napisano maja 2009)