Oblaka ne moreš pripeti. Potuje.

Sram, ki se veže na resnično in realno potrebe je disfunkcionalen. Lahko pa potrebo skrijemo v intimo, če je za to obstaja resnična in realna potreba.

Ko smo zreli, se nahranimo sami. Znamo to lepo skomunicirati, ker smo v dobrem stiku sami s sabo. Znamo dati in vzeti. TO JE ZRELOST, KO ZNAMO ZDRAVO IN ZRELO DOBITI IN DATI! Ne delamo sebi in drugim škode. Znamo skomunicirati razvojne razlike.

*

V razvoju ni pravil. So samo naše NARAVNE KREACIJE. Izkušnje so naš laboratorij. Kar človek pošteno ima, naravno, kar pridobi v lastnih izkušnjah je samo njegovo. O našem lastnem polju poročamo sami. To je nedotakljivo. Drugi ne morejo vedeti o nas več, kot mi sami. NARAVNA AVTONOMIJA JE SVETA STVAR. To, ali imamo enega ali sto partnerjev ni zunanje merilo...je NAŠA NOTRANJA POT NA KATERO SE VEŽEJO NAŠE IZBIRE. Ko samostojno stojimo, smo ZRELI. O bog, da bi nas bilo čimveč, da še za življenja DOŽIVIMO LEPOTO ZAUPANJA, LJUBEZNI, LEPOTO LASTNE CELOVITOSTI. Eno je celoto na silo cefrati, drugo je znotraj celote spoštljivo plavati. Znamo plavati, ko smo zreli. Dajana, odpiraš čudovita razvojna vprašanja. 

*

Naravni razvoj je KREACIJA. Ni pravil!. Tu ni nič kar vže za nazaj. Tu so samo preoblikovanja. Ko ni sprememb, ni razvoja. Tu ni tramvaj prog. V sproščenosti, spontanosti, zaupanju, ljubezni...kreiramo znova in znova...vse, kar potrebujemo za življenje. Pojmi zorijo, definicije zorijo...ZA ŽIVLJENJE.

*

Osnovni mejniki naših nerazumevanj so nezrelost/zrelost; nezdravje/zdravje...Dejansko, ko smo v naravni kreaciji ni treba razumeti nič, ko si v zaupanju in ljubezni. Seveda, ker smo na različnih razvojnih stopnjah v disharmonijah je potrebno skomunicirati razvojne razlike (zaradi razvojnih premikov)...in gre samo za "delovne hipoteze"...gre za "zorenje občutkov"...Vsakič, ko poksušamo naravno kreacijo zakoličiti, se nam izmuzne...ker je ta kot svoboden oblak. Oblaka ne moreš pripeti. Potuje.

*

Pojmi zorijo, jih čutimo in živimo. Jaz si jih ne predstavljam. Mislim (periferno), ko sem v fizičnem svetu, ko delujem na periferiji, konkretno...Znotraj globokih občutkov je moje globoko čutenje, vedenje, globoka misel...in tu ni predstav, pričakovanj...znotraj tega je svoboda oblikovanja v ljubezni...Zaupam, da je tudi v tebi globoka ljubezen, da se ne bova ranila...Konkretno, v življenju so velik problem razvojne razlike. Tudi sama imam težave. Tudi sama se učim te razlike skomunicirati. Ni lahko. Ko nekdo nima izkušnje zaupanja in ljubezni, je nekoga preoblikovati v nasprotno izjemno težko. Dejansko se lahko preoblikuje le on sam. Jaz niti nimam neke pravice tu posredovati. Lahko povem, kaj meni ni ok; lahko povem, kaj v najini interkaciji ni ok...od tu dalje, dela druga stran. Lahko sem razvojna podpora sama sebi, odnosu, partnerju...Vrtati po drugih ne smem. Ampak, v nekaj trdno verjamem...Kar nam bog, narava, višja sila vrže v naročje...to pomeni: TU imaš, delaj! In jaz delam...po človeško. In vidim na fb-iju, da ljudje delamo. Pridni smo.

*

POJMI: v času nezrelosti, dozorevanja...se pojmi na notranjem in zunanjem polju ne ujemajo npr. zaupanje. Šele v zrelosti pridemo do polnosti, optimlanosti, stalnosti, ravnovesja...ko smo skladni, harmonični, zanesljivi...do tu smo neozaveščeni, razsuti kot cvetni lističi...sestavljamo se v zrel cvet. Razvojno nam vse pripada. Tudi ego. Ne pripadajo nam fiksacije, ker te zavirajo zdrave tokove. Znotraj fiksacij so neizmerne bolečine, zlorabe...Premikajmo se vsaj malo. Iz nič ni nič. (nič osebno, vse na splošno)

*

Ves naš naravni nerazvoj seva na zunanje polje. Od tod naša zakrčenost.

*

Jezik mora biti v srcu. Ko se ga bojimo, slabo predelujemo čustva. Slaba čustvena predelava pomeni socialno nezrelost. Vesela sem, da sem prebrala zgornje misli. Slovenski jezik ni za izložbo...dan nam je za življenje. Kar je srčno, živi z nami..nič ni treba ne povzdigovati in ne poniževati.

*

Nič ni za poze, praznino, umetne pozicije...Vse je za POLNOST ŽIVLJENJA, SOK...Preveč visimo na strukturah. Ko človek zaplava znotraj polnosti, vsebin...je struktura šala mala. Najprej bi se morali jezika napiti, da ga fajn začutimo...potem pa pristopiti k resnemu delu. Ko je nekaj notranje tvoje, paziš, maziš, za to skrbiš...Ne bi smeli priskutiti lastnega jezika...tu se začne naš RAZVOJNI POGUM.

*

Razvojno nas strahovi bremzajo, ustavljajo, blokirajo...prehitro, ko smo razvojno še zeleni, nerazviti, lačni in žejni...Potem ni bogatih vsebin, nimamo od kje črpati, ko pridejo razvojne krize...BOGATO NOTRANJE POLJE JE NAJVEČJA DOTA ZA ŽIVLJENJE. To je notranja moč. Začne se s prvimi besedami pri topli mami...in nadaljuje preko drugih toplin...tudi jezikovnih.