O srajci od Godrnjavčka

Preselila sem jo iz moje omare v Tamaučkovo omaro. In… kadarkoli odprem tisto omaro in dam njune stvari noter (Tamaučica in Tamauček si delita isto omaro, sestra na levi, brat na desni strani)… jo zagledam tam.

Govori mi z globoko užaljenim tonom: “OK, Dajana, preselila si me iz svoje omare v omaro njegovih otrok. In tudi tukaj te motim ali kaj?”… eee Hitro zaprem omaro in premišljujem, medtem, ko laufam na fitnes, kaj naj naredim z njo.

Naj jo zakopljem na vrt? Ah ne, škoda tako lepe srajce. Naj jo komu podarim? Ne. Se bo prenesla energija na drugega človeka… lahko, da se mu kaj zgodi.

Nič ne smem z njo narediti, ker sta Tamaučka že ugotovila, da je spet ena stvar od njunega Papija tukaj ostala in je to njuna igrica do naslednjič, ko bo prišel… “Papa, Papa, du hast schon wieder was vergessen!!!!”.

Ja, no, saj ne verjamem, da je to naredil nalašč. Tak tip človeka je pač. Itak živijo tukaj njegovi otroci in je to tako rekoč tudi njegovo stanovanje. Zadnjič se je še mojo mamo lastil. Si morete misliti?

No, saj nimam nič proti. V glavnem… ni je bilo v stanovanju in je vprašal, kje je in sem mu odgovorila… ja, pri sosedi je.

Vsi sosedje so itak zaljubljeni vanj, ker so vsi srečni, da se pogovarjajo z njim v angleščini (nemško itak nihče ne zna) in se počutijo tako pomembne, če govorijo z nekom v tujem jeziku (slovenski sindrom pač).

V glavnem… prej sem bila v sobi od Tamaučkov in sem hotela odpreti omaro… in sem se spomnila na rdečo srajco s temno modrimi črtami in sem si rekla:  “Ne, ne. Ne bom odprla omare. Ne bom reskirala, da me šokira pogled na srajco bivšega moža, ki se tam dela, kot da je čisto navaden kos oblačila.”…

Že vem. Spravila jo bom v eno vrečko in jo bom dala dol iz obešalnika v spodnji predal, da je ne bom več gledala. Po moje bo užaljeno piskala, da noče, da jo tako grdo degradiram… ampak, jaz ji bom rekla: “Takav je život, draga!

(napisano enkrat pozimi leta 2011)