O smrti

Že dolgo sem sama sebi najboljši Učitelj in najboljša prijateljica. Življenje me je naučilo, da se ne morem zanesti na nikogar drugega kot nase in... na... nefizično energijo. :) Ampak štos je v tem, da te nefizične energije ne morem ravno jasno videti.

Že dolgo se kregam z Bogom, "zakaj ravno jaz"... zakaj so se meni zgodile vse te strahote... Če malo pogledam naokoli, se ljudem dogajajo podobne stvari, le da so se meni začele dogajati zelo zgodaj. Z mojo prvo najbolj grozno in najbolj nečloveško zgodbo, ki se mi je zgodila pri mojih šestnajstih letih se je vse začelo... Drugim umirajo ljudje, partnerji ali starši kasneje, meni je umrl fant po tem, ko mi je dal prvi poljub. Ker sem bila popolnoma sama z grozno bolečino nisem razumela, kaj se dogaja in obenem je to bila moja popolnoma jasna usmeritev, iskati, kaj se je zgodilo s tem fantom, kam je odšel. In potem se to tudi odkrila. Odkrila sem, da lahko stopim v stik z njim. Pač nadaljuje svoje življenje v drugi obliki naprej. Jaz nisem bila ničesar kriva, lahko se končno tega bremena otresem. Tako veliko lažje razumem, kaj se zgodi, če nek človek umre. Šla sem skozi to zelo zgodaj. 

In razumem strah pred smrtjo. In razumem izgubo. In razumem, da je edino, kar je potrebno ljubiti. 

Ljudje se bojijo smrti bolj kot bolečine. Čudno je, da se bojijo smrti. Življenje boli veliko bolj kot smrt. Na točki smrti je bolečine konec. 

People fear death even more than pain. It's strange that they fear death. Life hurts a lot more than death. At the point of death, the pain is over. 

Jim Morrison

(nalašč sem dala citat Morrisona in glas Cobaina, ki sta že zdavnaj brez telesa, a še kako živa v naši kulturi)