Ne bu, ne mu, ne dober dan, ne nasvidenje, ne hvala, ne prosim…

Inštuiram angleščino eno punco štirinajst let staro. Skoraj petnajst… Ojojojojoj, punca se šest let uči angleščino in ima zdaj popravca v prvem letniku srednje šole. Ne zna napisat niti prebrat po angleško “jaz”, “ti”, niti ne ve, kaj pomeni in kako se prebere: “it’s”, “the” zamenjuje z “they”, “child” prebere “čildren” itd.itd. Ampak… OK, pač hodi v slovenske šole… 

Ampak punca sploh ne zna rečt “Dober dan”.   

Zadnjič, ko sem bila na drugi uri, sem nalašč bila tiho, ko sem prišla, da vidim, če bo pozdravila. Pa ni, jaz sem prva. 

Prej je šla stran od mene, zmenili sva se za jutri. Sploh me ni pogledala, ko je šla, sploh ni rekla niti nasvidenje, niti adijo, niti… hvala, ker ste se (m)učila z mano. 

Moji otroci znajo rečt: dober dan, hvala, prosim, oprostite in nasvidenje. Ko nekdo zakašlja, rečejo “Na zdravje”. Ne smejo v naši hiši govoriti “ful” in grdih besed. Ne dovolim! Pika.

Očitno bom morala naučiti njo osnovnih stvari!