NAPOTKI ZA PISANJE BLOGA

***

Dajanini napotki za pisanje bloga (2)
Kaj mi pomeni pisanje bloga? Pisanje bloga je umetnost. Pisanje bloga je strast. Pisanje bloga je zabava. Pisanje bloga je nuja. Pisanje bloga je terapija. Pisanje bloga je seksi (ali pa neseksi… vsekakor to, kako je kdo seksi ali ne, začutiš iz njegovih besed, telo je na blogu nepomembno). Za to, kako pišeš blog, je popolnoma nepomembno, kako izgledaš. Niti enega človeka, ki piše na tem blogu, še nisem videla v živo in mi je popolnoma nepomembno, kako izgleda ali kako je oblečen (tisti, ki piše blog, ga lahko piše popolnoma nag ali pa v spodnjem perilu). Pisanje bloga je pogovor z ljudmi. Pisanje bloga je klicanje na pomoč. Pisanje bloga je odgovarjanje klicu na pomoč. Pisanje bloga je tako kot dihanje. Pisanje bloga je potreba. Pisanje bloga je odvisnost. Pisanje bloga je… (vstavi, kar misliš, da je).

Le dolgčas mi ni nikoli na blogu. ) Nikoli. Meni sploh nikoli ni dolgčas. Vedno imam problem, ker bi morala narediti še sto stvari, pa mi ni uspelo vsega “zgužvati” v dan…

V teh štirih letih pisanja bloga sem “spoznala” ogromno ljudi, ki jih nikoli nisem videla v živo. Kdo bi jih štel. No, nekaj sem jih le videla “v živo”. V živo ljudje niso pomembni (no, so seveda, a ne za tistega, ki piše blog). Na blogu je pomembno to, kar napišeš noter v blog. Zato je seveda zelo pomembno, kar napišeš, saj te lahko narobe razumejo in postaneš ujetnik svojih zapisov (Morfejork je lepo napisal o tem tu).

Oh, kaj sem še hotela napisat za danes o blogu? Zadnje čase mi pero eee tipkovnica ne laufa hitro. Saj je poletje in nikamor se nam ne mudi.

Blog lahko piše vsak človek, ki ima dostop do interneta. Tukaj bi lahko rekli, da je internet skoraj prevzel marksistični koncept: “Za vse ljudi enaki pogoji” (ne vem, če ta koncept obstaja, no… zdaj sem si ga izmislila). Gre za to, da ima seveda vsak šanso pisat blog. Zelo veliko ljudi sploh ne ve, kaj bi pisali. Drugi prepisujejo. Tretji pišejo, da bo danes gotovo nevihta, za jutri pa je napovedano sonce. Četrti opisujejo, kakšni so novi trendi oblačenja in obnašanja. Peti povedo, kako zelo jezni so in kaj je v njihovem življenju vse narobe. Šesti prepisujejo svoje globoke misli iz mladosti. Sedmi…

OK, to bi bilo zaenkrat vse za danes o tej nadaljevanki, morda bo kdo kaj napisal v komentarjih, ki so sestavni del bloga… Morda bom tekst dopolnila… Če pa ga ne bom, pa se ne sekirajte in nikar ne jemljite življenja preresno. 

***

No, tole pisanje nisem vzela resno kot pisanje doktorata o blogu, saj vam je zdaj že jasno. ) Jaz itak sama sebe ne jemljem resno. Znam se pošalit na svoj način, pa tudi na način drugih. In zato bom danes pisala o komentarjih na blogih. Blogi so prinesli v komunikacijo pri Slovencih dvojno ali trojno revolucijo. Prvič lahko vsakdo, ki je pismen in ima dostop do računalnika začne pisat blog in če ga bo odprl na Siolu (ker je tam pač najbolj klikan portal) lahko, če ima kaj za povedat, v trenutku postane zvezda. Ampak, samo v primeru, če ima odprte komentarje in lahko gredo ljudje k njemu povedat… Hm, kaj ljudje pišejo v komentarjih? Problem je v tem, če nekdo, ki piše blog, piše tako, da ne moreš butasto komentirat. Izven teme pa to. Največji “prekršek”, ko pišeš komentarje, je, da napišeš komentar izven teme. Recimo, pri nekomu, ki piše pesmi, ne moreš komentirat, kako je Jasna neumna in kako sta z Ljubico osladni. Potem se lahko zgodi, da te kje zaradi tvojega zlobnega jezika vržejo iz komentarjev, kar pomeni, da ti prepovedo komentiranje na njegovem blogu…

V bistvu bi o komentarjih in o vsakem blogu, ki ga poznam in kjer sem komentirala lahko pisala traktate. Saj sem o tem že večkrat začela pisati zgodbice. A zakaj so blogi in komentarji revolucija? Do komentiranja po internetu Slovenci nismo imeli kje povedat, kje nas čevelj žuli. No, lahko smo poklicali na radio v kakšno tako oddajo. Ali pa smo napisali pisma bralcev. Ali pa smo šli v gostilno, se ga napili in… nadrli kelnerco al koga…

Na radio sem enkrat klicala ali dvakrat, celo delala sem na radiu, ko sem bila še študentka, ampak… odkar imam internet, ne poslušam ne radia, ne gledam televizije in ne berem cajtngov. Zakaj? Sama hočem določat kaj in kdaj bom gledala. Nekajkrat sem celo pisala pisma bralcev, pa to ni bilo nič.

Internet oz. komentiranje pod članki ali pod posti na blogu imajo moč. Spominjam se, da sem maja leta 2005 pisarila na Delu pod nekimi komentarji o naši zunanji politiki, da mora iti Rupel domov. To sem tolikokrat napisala v komentar, da se je oglasil Slovenec iz Avstralije in me podučil, da je pisanje komentarjev samo zato, da poveš, da imaš nekoga rad. OK. Nič hudega, že to je veliko.

**

(4)

No, tole pisanje bi lahko imelo naslov: Dajanini napotki za življenje življenja, saj bloga seveda ne moremo ločiti od “življenja”. Poznate tisto famozno kreganje – vsaj tisti, ki so na internetu so že gotovo diskutirali o tem, kaj je real life in kaj je virtual life – v smislu, da je realno življenje nekaj popolnoma drugega od virtualnega – tega internetnega življenja. Ni. Realno življenje – se pravi – življenje brez interneta ni popolnoma nič drugačno! Edino, kar je internet prinesel v naše življenje je, da je zelo poenostavil komunikacijo in da imaš veliko veliko več informacij. Človek, ki je v “realnem življenju” prepirljivec, je tak tudi na internetu. Človek, ki se skriva v realnem življenju, se skriva tudi na internetu. Človek, ki je prazen v “realnem življenju”, je tudi na internetu prazen. Kljub temu, da ima na internetu veliko več izbire, iz katere pač vsakdo zbira to, kar pač privlači k sebi.

V tem nadaljevanju bom govorila o tem, česa po blogih in komentarjih nikakor ne počnite.

No, česa ne počnite? Ne kregajte se po blogih. Ne opravljajte, ne lažite, ne kradite. No, vse to seveda lahko počnete, ni nobene internetne policije, ki bi vam to lahko preprečila. A kaj se zgodi? Vi sami se slabo počutite, če koga kritizirate. Vi sami se slabo počutite, če greste k nekemu blogerju, ki napiše neko misel dneva in mu poveste, da tako norega človeka še niste videli. Vi sami se slabo počutite, če greste k nekomu, ki samo nerga in kritizira, razlagati, da on samo nerga in kritizira. Vi sami se slabo počutite, če pišete na vsakem postu z drugim nickom, da vas ne bo nihče prepoznal. Potem ste vi, ki komentirate razcepljena osebnost, ne mi, ki to beremo. Vi sami se slabo počutite, če “hodite” za neko osebo, ki vam gre strašno na živce in povsod, kjer lahko komentirate, poveste (seveda tako, da vas ta oseba ne more prepoznati), kako vi že veste, da je ta oseba nesposobna in da kako lahko piše o tem, kako najti partnerja, če ji je pa vsak ušel.

Ne obstaja zastonj pravilo: “Ne delaj drugemu nič takega, česar sam ne bi hotel doživeti“. Tisti, ki me berete od začetka – se pravi od maja 2006, odkar se oglašam na internetu – zelo dobro veste, kako so me komentatorji napadali. Najprej so me napadali na Delu-blog, potem na Blogosu, kjer sem zaradi komentatorjev zbežala. Pa ne, da bi zbežala zato, ker ne bi marala ljudi. Ampak jaz sem pisala o svojem življenju in očitno je ljudi zelo zanimalo in so se potem obešali na vsako mojo besedo. Aja, pa pisala sem o tem, kako ne bi smeli imeti pornografije po blogih, pa na 24.urah itd. To fazo sem že zdavnaj prešla. S tem, da sem pisala o tem, nisem čisto ničesar spremenila. Ljudje so me še bolj sovražili in mi razlagali, da sem starokopitna, tercialka, da še nikoli nisem seksala in podobno. Nase sem privlekla zelo agresivne ljudi. Jasno, če sem pa dregala “v njihove pravice” in to je… da pač pišejo o čemer hočejo. A ste opazili, da pornografije nihče več ne objavlja, tudi, če bi lahko? Zakaj ne? Zato, ker kontroliramo drug drugega, pa če si to želimo ali ne, če komentiramo pri komu ali ne. Še polonika (o njej sem pisala tu), ki piše podobno kot jaz, le da veliko bolj udarno, vulgarno in boleče, je nekatere svoje poste spremenila ali umaknila. Še zaradi nje se nihče ne razburja več.

In potem pridemo do zaključka, da moramo enostavno človeku pustiti, da piše, kar hoče, da objavlja, kar hoče, saj je v vrtualni Sloveniji veliko več prostora kot v realni Sloveniji. Na internetu je neskončno veliko prostora in resnično lahko vsakdo napiše vse o tem, kje ga čevelj žuli. In pustite prosim drugače misleče pri miru. Če nekdo razmišlja drugače kot vi, ne pomeni, da je idiot! Če nekdo veruje v nekaj, v kar vi ne morete verjeti, to ne pomeni, da mora ta človek v norišnico. Na svetu je toliko religij in verovanj in okusov in glasbe in ljudi in živali in rastlin in destinacij. Nekatere so nam všeč, do nekaterih smo indiferentni, nekatere pa absolutno sovražimo. In če hoče živeti človek v miru in v zadovoljstvu, naj si izbere tisto pot, ki mu je všeč in naj pusti tisto, kar sovraži pri miru. Tako presneto enostavno je to. ) Ker če tistega, kar sovraži, ne bo pustil pri miru, bo postalo še večje in večje. Ravno tako postane tisto, v kar nameni pozornost in mu je všeč, večje in večje. Torej… izbira je vaša.

Zato, ker je internet tako velik prostor in ker sem že od začetka, ko sem prišla na blog, začutila, da je to ta medij, ki je absolutno “moj” (pa poznam od blizu radio, televizijo in časopis), sem se odločila, da bom pisala nekje na svojem, zato, da me ne bodo stalno kritizirali. In tukaj pri meni me nihče ne kritizira. Nihče mi ne govori, da imam premajhen IQ, da ne znam vzgajati svoje otroke, da nimam pojma o ničemer, da nisem Ljubici ravna niti do kolen, da …. Zaradi česarkoli že so me pač kritizirali prej. Tako že dolgo ne hodim tja, kjer ne marajo, da jim povem, kar jim povem. No, nekatere sem prisilila, da so me vrgli iz komentarjev, če ne bi me še kdaj zasrbelo, da prišla k njim v goste in povedala “svoje”, tako pa zdaj res ne morem. )

Torej, se gibljem samo med somišljeniki na mojem blogu, kjer nas je trenutno 17. Kar niti slučajno ne pomeni, da nam je dolgčas. A se ne kritiziramo! Kar niti slučajno ne pomeni, da se kdaj ne skregamo, da nismo kdaj ljubosumni. roll Tisti, ki nas je zadnje čase spremljal, to ve. Vsakdo, ki naleti name in na mojo odprto in iskreno komunikacijo, je na začetku najbrž šokiran. In potem se pač privadi, ko vidi, da sem jaz res taka in se ne sprenevedam in ne lažem in se niti slučajno ne nameravam spremeniti.

In to je to. Zaradi tega nam gre vedno bolje in bolje. In to si želim tudi za vse, ki to berete. Da bi tudi vam šlo vse bolje in bolje.

**

(5)

Napisala bom nekaj o idealni situaciji za pisanje bloga. Najprej… idealne situacije ni, nikjer v vesolju. Zakaj ni idealne situacije? Zato, ker… ko prideš do ideala in misliš, da je to to… takoj vidiš, da so ga nekje nadgradili ali sproducirali boljšo verzijo ali naredili nadaljevanje filma. Zato se po nekem filmu, ki nam je bil zelo všeč, vedno sprašujemo… kako je pa nadaljevanje (vsaj jaz se vedno sprašujem – po nekem strašno razburljivem filmu, ki se srečno konča – ponavadi se potem fant in punca poročita ali kaj podobnega… kako se je nadaljevalo)…

Torej… idealna sitaucija ne obstaja. Ampak, kako bi si jaz želela pisati blog? Približno tako, kot je ta trenutek, 17.avgusta 2010 na moji domeni dajana.si. Kaj mi tukaj manjka? Moj preljubi admin, pozorno poslušaj! No, najprej bom povedala, kaj je v redu. V redu je to, da sem tukaj na samem (to pomeni, da ni nobenih komentatorjev, ki me kritizirajo), da lahko objavim na blogu, kar mi pade na pamet (na Siolu ne moreš vedno, bog var pisati recimo o tem, da je David Icke odkril, da so pod zemljo reptili, takoj vam začnejo pripravljati grmado, kjer vas bodo zažgali…).

Skratka… tukaj, kjer pišem blog sem zelo zadovoljna s tem, da pišem pač, o čemer se mi piše. Da bi bilo idealno, bi seveda bilo to, da bi se končno naučila vstavljati fotke v blog in jih zmanjšati ali povečati. Sicer imam zdaj svoj fotoaparat, a kaj, ko še slikat ne znam, kaj šele vstaviti fotko v blog (morda bo res treba na kakšen računalniški tečaj…).

OK, ampak, to, da ne znam vstavljati in pomanjševati slik in da se mi je pokvar… eee ne najdem tiste tipke na scannerju, da slike skeniram… to so pač tehnične zadeve, ki bi se morale pač slej ko prej razrešiti. Saj je ves blog in internet samo tehnična zadeva, nek okvir, kjer pišeš blog. Tako kot je recimo telo, naše telo, samo “okvir” za našo dušo (no, nisem našla boljše primerjave).

Se pravi… kaj ti pomaga ne vem kakšen tip top zrihtan blog, če sploh ne objavljaš ali pa če sicer pišeš, ampak te nihče ne klika.

Kaj je torej idealen blog? Po mojih pojmih je to, da pišeš na blogu, kjer te zlahka najdejo in kjer dobiš feedback za to, kar pišeš in veš, da je to, o čemer pišeš ljudem všeč in si zato zadovoljen ti in tvoji bralci.

(6)

Napisala bom nekaj o razliki med mejli (zasebno pošto) in med komentarji pod blogi. Takoj, ko sem “prišla” na blog nisem razumela nečesa… Če ti pišeš svoj blog, je ravno tako, kot bi pisal članek za časopis ali pač če bi pisal v dnevnik, ki bi ga skrival pod pouštrom. To je tvoje. To je zasebna lastnina, privatna sfera je. Kako lahko nekateri ljudje, ki preberejo nekaj iz tvojega življenja, rečejo na komentarjih, da oni že vedo, kaj si si ti v resnici mislil in kakšen ti v resnici si?

Zakaj se to dogaja? Zakaj ljudje, ki berejo stvari, ki jih mi napišemo na blog pravijo, da to, kar si napisal ni res, ali da si nor, zato, ker si napisal, to kar si. Zato, ker so tisti ljudje, ki berejo to, kar mi, ki pišemo bloge, naše ogledalo. In… če jaz pišem o tem, da sem kričala na svojega otroka, bo človek, ki je to prebral in ima otroka morda mislil, da jaz prav gotovo vedno kričim na otroka in če kričim na svojega, potem kričim tudi na druge otroke, torej obstaja nevarnost, da bom kdaj kričala tudi na njegovega… In bo napisal v komentarju, da sem jaz zmešana ženska, ki kriči na otroke in da moram k psihiatru. No, to, zakaj sem kričala na otroka in koliko časa, ga sploh ne zanima, saj on točno pozna take, ki kričijo na otroke. On jih zelo dobro pozna…

No, zaradi takih stvari sem zbežala iz Blogosa, ker je to zelo klikan portal in ker je vsak, ki sem pisala karkoli o tem, kar bi lahko dali “v njegovo” situacijo, protestiral, saj v njegovi situaciji pa ni tako, kot v moji.

Razumete, kaj hočem povedat? Ljudje se seveda s tem, kar napišemo v blog, poistovetijo. In včasih je situacija, o kateri pišemo, seveda zelo podobna. In zato, ker ima blog po definiciji komentarje, kjer lahko vsakdo nekaj pove o tej situaciji, postane nevzdržno, če ljudje vse naokrog in počez komentirajo.

Ko sem začela jaz pisati blog, enostavno nisem razumela, zakaj so sploh komentarji, če pa ima vsak, ki piše blog svoj mejl. Če mu hočeš že nekaj povedat, potem mu napiši mejl. Ste pomislili kdaj na to? Ste pomislili, kaj bi ljudje pisali, če sploh, če bi bila edina možnost, napisati komentar, poslati tistemu, ki piše, mejl. Potem bi moral odpreti gmail, pa iskati njegov naslov… Komentarji na blogu so veliko bolj pripravni. Še več, če se na blog ni treba prijaviti, potem lahko napišeš po dvajset komentarjev na dan. No pri meni ne, pri meni bi bilo zelo čudno. Pri Ireni Sireni pa ja. Ona ima veliko komentarjev in tam tekmujejo v tem, kakšno neumnost bodo povedali na neumnost, ki jo je objavila…

Kaj je torej razlika med mejlom in komentarjem? Ko sem se jaz začela oglašati po internetu, je bilo to leta 2005, na spletnem Delu in na spletnem Večeru. Takrat sem živela še na Dunaju. Na Večeru je bilo kar nekaj strupenih komentatorjev, ki so “skakali” vame. Potem sem nekomu, ki me je zelo sovražil in mi, kadarkoli sem se pojavila, razlagal, kako neumna sem, rekla, naj mi pošlje mejl. In po mejlu je bil – ne boste verjeli – čisto normalen! )

Zakaj se to dogaja? Ker ljudje na internetu izgubijo distanco. Ker mislijo, posebej tisti, ki so anonimni, da lahko povedo, izpljunejo, vse, kar jim pade na pamet, saj itak ne bo nikoli nihče izvedel, kdo so. Nekaj podobnega se je meni zgodilo na neki žurki. Bila sem stara… kaj jaz vem… okoli 25 let. Bilo je neko “akademsko” okolje, aja, moj sošolec je naredil doktorat in je povabil svoje prijatelje in mene in mojega fanta, da bomo to proslavili. Meni je že na začetku postalo neskončno dolgčas, okoli mene so bili sami zapeti in zakrčeni posamezniki in jaz… nimam pojma, kaj sem delala, morda sem kričala ali kaj. In so se prestrašili, ker sem “dvignila ton”. In potem sem jim rekla (dobro se spomnim): “Kaj se sekirate, saj me danes zadnjič v življenju vidite.”

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem kaj takega rekla, pred leti sem bila še zelo nesramna. roll Kaj to pomeni, da me zadnjič vidijo v življenju? Kako bi pa to lahko vedela? In tudi če bi me, a je to razlog, da se lahko grdo obnašam? Ali je to, da je nekdo na internetu, na blogih anonimen in lahko piše strahotne reči razlog, da lahko piše žaljivke? Ni. In saj veste – tudi njega boli.

Poznate tiste internetne borbe, ko se najdeta dva anonimna petelina, ki drug drugemu dokazujeta kako nizek IQ imata? No, vsi, ki smo kdaj komentirali po internetu, smo prešli skozi te faze in to videli.

Finta je v tem, da ko si ti enkrat “noter” in si veliko “noter”, začneš te stvari jemati resno. Začneš premišljevati, kaj če bo ta agresivni komentator res naredil to, kar je rekel itd.

Poznam žensko z bloga, ki me še nikoli ni videla in ve vse o meni. Sicer je neškodljiva, a na njenem primeru se jasno vidi, kako nekateri ne ločujejo “realnosti” iz interneta in “realne” realnosti.

Ta ženska je dobila nekje o meni podatek, da sem si jaz (ali pa moj prijatelj) sposodila denar. Pazite: to je lažen podatek! No, nisem povedala, da me ta ženska ne mara, ker sem jaz povedala, kaj ženska, ki jo zagovarja, počne po internetu. Prisežem, da ne bom več o tem, samo povem, zakaj je ta ženska proti meni – ste že pozabili, zakaj so ljudje, ki jim niste nič naredili proti vam? Ker so oni vam nekaj naredili!

V glavnem: ona je nekje zvedela neko informacijo o meni. To je že nekajkrat napisala v posebnem postu (na katerega jaz sploh ne morem komentirat hihi, v naslovu pa je moje ime). Tam je napisala, da kaj se jaz sprenevedam, ker ona ima mejle z dokazi in jih bo objavila na blogu. Mejl z dokazi – je pomenilo – neka laž o meni, z namenom moje diskreditacije.

Skratka… če bi ta ženska hotela z mano imeti resno komunikacijo, bi prav gotovo najprej mene po mejlu (ali telefonu… ali kakorkoli privatno) mene vprašala, če je to res ali ne. Ne, ona napiše direktno na blog. Branit se ne morem, ker mi je onemogočila komentiranje… Torej…

Pa še nekaj moram napisat. Ljudje, ki so veliko na internetu, popolnoma izgubijo distanco za to, kaj je res in kaj ni. In potem najdejo neko stvar, ki se tiče njih in… ponorijo. Pred pol leta je v mojo zasebno pošto vdrla kolegica z bloga, ki je imela moje geslo (no, vedela je, da je moje geslo enako geslu bloga, pojma nimam, kaj ji je bilo, da je šla brat mojo zasebno pošto, OK… se je pač zgodilo). In potem je naletela na moje dopisovanje s prijateljico o njej. Pazite to je bila najina zasebna pošta!!!! No, ni bilo nič posebnega, razen, da se je tičalo njenega dragega, tu pa smo zelooooo občutljivi, kne?

V glavnem ta moja prijateljica je meni v tistem pisanju rekla, da moja situacija še zdaleč ni tako težka kot njena, saj je njen dragi poročen in nič ne zgleda, da se bo ločil. In zaradi tega je ponorela, naju ozmerjala za opravljivki in hinavki in zaradi maščevanja skoraj izbrisala ves blog!

**

(7)

Ena o tem, ko bi rad vse izbrisal ali: The show must go on.

Blog pišem od 1.5.2006. In ni minil dan, da nisem premišljevala o tem, da bi vse izbrisala. Ni minil dan, da ne bi premišljevala o tem, zakaj sploh to počnem. Zakaj mi je to sploh treba početi… Sploh pa, če pride kak uničujoči komentar. Ali, če se mi zgodi nekaj, česar nočem. Večkrat sem že začela brisati poste… Večkrat sem iskala gumb, kjer piše: “You want to delete this blog?” To piše v adminu na eDnevniku. In spodaj seveda: “Are you sure?” Spominjam se, da sem brisala tretjino postov iz eDnevnika in sem potem njihovega admina prosila, če mi jih najde in reši… Moj prvi prvi blog na Delu-blog sem izbrisala. Pa mi je zdaj žal. Nekaj ljudi, ki pišejo, mi je govorilo, da so izbrisali svoje pesmi, svoje pisanje, da so jih zažgali. Da jim je zdaj žal… Veliko blogerjev je izbrisalo svoje bloge. Najbrž ima vsak taka obdobja, da se sprašuje… Pa kaj zaboga sploh počnem… Zakaj se sploh to grem? Zakaj moram to pisat? Zato, ker moram z nekom komunicirat. Drugi pač gledajo televizijo. Ali pišejo pri Ireni Sireni že n-ti komentar danes, z drugim imenom, po možnosti se pogovarja s svojo ženo na istem blogu, pa ona sploh ne ve, da je tisti komentar napisal njen mož. Iz računalnika, ki je v istem stanovanju.

Namesto, da bi se pogovarjali med sabo, smo dopustili, da je računalnik sredstvo, ki stoji med nami. In potem se skrivamo, si dajemo gor maske (=menjamo imena, da nas ne bi prepoznali). OK, imamo pač tak nivo komunikacije – robotski. Kar nekaj govorimo, zato, da dokažemo samemu sebi, da smo še živi. Ali zakaj?

Izbrisanje bloga lahko primerjamo s samomorom. Lahko se sicer ubiješ, seveda… A vedno prideš nazaj! Ne moreš pobegniti! Nikamor ne moreš pobegniti pred sabo! Vedno prideš nazaj.

Pa ne, da bi bila zato, da bi človek vedno moral pisati blog. In da tisti, ki je enkrat začel pisat blog, ne more nehat… Jaz sem bila lani dva meseca in pol brez interneta. Interneta in “klape” sploh nisem pogrešala. V bistvu tega ne pogrešam nikoli, saj imam veliko stvari za početi v življenju. Res ni vse, kar počnem samo to, da sedim pred ekranom in noter pišem. roll

Tisti, ki si je kdaj pridobil klapo z interneta, se ne more nehati z njo družiti in pride vsak večer pogledat, če so še živi in kaj bodo povedali. To je v sami naravi človeka. Človek je toliko živ, kolikor komunicira z drugimi. Človek ne more obstajati samo sam zase. Lahko, a vedno pride nazaj. Človek ne more sam sebe zmanjšati. Preveč vemo, da bi šli nazaj. Ne moremo nazaj. Ne moremo se izničiti.

Zato vesolje ekspandira, zato smo večni. Zato ne bomo nikoli popolni, zato ne moremo nikoli narediti do konca. Nikoli ne bomo naredili do konca. Nikoli ne bom napisala nadaljevanke do konca, vedno bom lahko dodala še eno. A ni to prekletstvo? Zato se vedno vprašamo, ko je konec filma… kako pa se nadaljuje? Zato… vedno dobimo slab občutek, če blog na internetu “stoji” in če ni nadaljevanja ali, če je ena in ista slika že dva meseca “gor”. Na začetku je super. En teden je kul. Potem pa postane mučno in je ne moreš gledati več. Potem pa je sploh ne opaziš več. Dokler ne dajo novo sliko in si oddahneš. In potem postane spet mučno, ker “stoji”.

Vedno gre razvoj naprej, delčki se vedno premikajo, vedno gredo ven in noter, kot dihanje, vedno je gibanje, vedno drugače, vedno spreminjanje… in ko vse skupaj “stoji” se počutimo slabo.

**

(8)

Opustite vsako upanje: nikoli ne boste mogli “vsega”, kar se vam dogaja, napisati.

Recimo… tisti, ki imamo otroke in pišemo blog, bi seveda radi pisali o njih. Spominjam se, kako smo v naši (razširjeni) družini ob prvem otroku, ki smo ga dobili, slavili vsak njegov obrat. Vsak mesec v njegovem življenju smo slavili, imeli smo praznovanje, malone smo kupovali torto. roll No, pri drugem otroku smo se že malo ohladili… Pri tretjem pa sploh. Zdaj pa… še dobro, da se spomnimo, kdaj ima sploh kdo rojstni dan!

Internet in mobilni telefoni, moderna tehnologija, ki nas kontrolira na vsakem koraku, nam daje po eni strani občutek, da je vse, kar počnemo pomembno in da je treba vse zapisat, če ne, ne obstajamo. ) Zaradi tega imamo poplavo novic in informacij, ki so popolnoma prazne in popolnoma brez vrednosti ali pa so že zastarele. Zato časopisi ne morejo tekmovati z internetom, ker so časopisi zastareli že s tem, da izidejo samo enkrat na dan. Dajana pa v svojem najboljšem elementu objavlja deset postov na dan. Kdo bo tekmoval z mano? In Dajana ima še 16 drugih blogerjev gor. )

Ta velikanska količina informacij, ki jih od vsepovsod dobivamo… imamo občutek, da jih moramo prebrati, če ne, ne bomo “na tekočem”. Kaj pa mene zanima, če ima nek zvezdnik na drugi strani sveta probleme v zakonu, saj jih imam sama! Kaj pa mene zanima, če ima neka zvezdnica v Sloveniji novo frizuro. Ali sosed v bloku…

Se spomnim, kakšno razburjenje je bilo, ko so prišli k nam resničnostni šovi. Ki so itak zrežirani. Si morete misliti, tudi resničnostni šovi, kjer snemajo s kamero 24 ur na dan, tudi oni težko sestavijo skupaj eno oddajo na dan, ki je dolga vsaj eno uro (ne vem, koliko, ker nikoli nisem tega gledala, ampak, se mi zdi, da to kažejo po uro na dan). Torej lahko tudi jaz napišem vsaj en post na dan, ker meni čez dan res dogaja.

No, meni ne dogaja čisto in popolnoma nič posebnega, samo napisat pač znam o tem. Oziroma moram, ker je to pač moja potreba. Ne znam drugače tega razložiti. Nekako imam občutek, da če ne pišem, me ni. In moram napisati, moram dati ven iz sebe. In napisati moram na internet. Lani sem bila brez interneta in sem pisala v word, pa sem nehala pisat. Ni bilo tistega “kicka”, ki ti ga da internet, ko vržeš nekaj ven iz sebe, direktno v oči – v dušo drugega človeka.

Če pomislim samo, da pišem že štiri leta blog in še vedno niti slučajno nisem napisala vsaj malo o tem, kar sem res hotela napisat. roll Recimo o svoji najstarejši hčerki. Kaj vse se nam je zgodilo že na Dunaju, preden smo sploh prišli v Ljubljano. OK, to bo moja naslednja nadaljevanka. Ali pa bom to pisala v wordu… ker so pač otroci…

In kaj vse bi lahko pisala o sebi. O mojih zakonih. Pa o mojih sošolcih. Pa o mojih sorodnikih. Včasih me res panika, ker ne morem popisati vsega, kar bi rada. Po drugi strani pa bi vse kar izbrisala… Ker je treba najti mejo, da pišeš tako, da nikogar ne prizadeneš in moraš pisati tako, da se nihče ne prepozna in obenem tako, da daješ ljudem med vrsticami sporočilo: ” Ja, točno na to sem mislila, a si boš zapomnil-a že enkrat?”

Potem pa sem se včeraj spomnila enega nasveta, ki ga je dal en psihoterapevt – mislim da nekemu vojaku iz prve svetovne vojne – dobila sem ga po mejlu pred enim letom. Rekel je: eno po eno. Eno stvar za drugo stvarjo. In tako jaz pišem zgodbe in vsaka zgodba ima nekako stran formata A4 in potem jo zaključim. Ko pa pišem knjigo, se dogaja zgodba iz strani v stran in potem grem popravljat in vse zamešam in mi ni več všeč in izgubim potrpljenje in željo po pisanju.

Zato je blog fajn pisat, ker je vsak dan popolnoma nova zgodba. Sicer povezana s tisto od prej, ampak popolnoma nova zgodba. V današnjem zdaj.

**

(9)

Danes nekaj o odvisnosti od bloga, odvisnosti od interneta itd. Seveda postaneš od bloga in od interneta odvisen (tukaj o tem govori strokovnjak-inja). Kako to veš? Če nič drugega, ko ti “crkne” internet ali računalnik ali ko ti vdrejo v elektronsko pošto ali se ti samo zdi, da so ti vdrli. Ali ko greš nekam, kjer ni računalnikov in interneta (na dopust recimo) in moraš 14 dni zdržati brez. Če nimaš interneta na mobilnem telefonu… itd.

Veliko odvisnosti sem sprobala na lastni koži. In vem, da si od interneta lahko tudi odvisen ravno tako kot od droge, od cigaret, od kofeina, od iger za srečo in ne nazadnje… od človeka, s katerim si bil povezan podnevi in ponoči. In od vsega se da odvadit in se obnašati zmerno, tako, da ti ne škodi.

Bila sem odvisna od korenčkov in od rdeče paprike. Ne verjamete? Po mojem tretjem porodu sem imela velike hormonske probleme. Imela sem probleme sama s sabo, ker sem bila tako neznosno obremenjena z majhnimi otroci in s skrbjo, da bo karkoli narobe ali da ne bom zmogla tega bremena itd. Vsaka nanovopečena mamica ima te probleme in tako pade noter v to skrb za otroke, da potrebuje leta odvajanja od tega, da mora imeti otroka “na nišanu” (ne spomnim se slovenske besede) dan in noč, če ne – se lahko kaj zgodi. In potem sem začela jest korenčke. Zakaj korenčke? Ker si nisem upala jesti sladkarij, pri tretjem otroku sem se zredila za trideset kil, bila sem širša kot daljša in sem hotela seveda shujšati in se mislila, da… če bom jedla korenčke, bom pa shujšala. Korenčke sem imela po rojstvu Tamaučka stalno pri sebi. Mislim, da sem bila pshihotična ali nevrotična, vsekakor sem bila izredno nesrečna, osamljena, preobremenjena za umret, z možem sva se začela kregat in si nagajat, bila sem v poporodni depresiji… Vse kar hočete – slabše, ko gre, slabše gre, seveda.

Dokler nisem šla s Tamaučkom k zdravniku, bilo je poleti in me je njegova zdravnica vprašala, če imam zlatenico, ker sem bila vsa rumena. Posebej očitno je bilo to na prstih na nogah, ki so kukali iz sandalov.

No, povedala sem ji, da pojem po dve kili korenčka na dan in da imam najbrž zaradi tega take barvo kožo… Potem sem nehala s tem in začela jesti rdeče paprike (ker so sladke). No, takoj, ko se je moje življenje uredilo, nisem potrebovala popolnoma nobene “droge”.

Tako je z vsako zasvojenostjo. Kdaj se zasvojimo z blogom oz. s pisanjem komentarjev na blogu? Ko pišemo blog zato, da hočemo nekoga impresionirat ali nekaj dokazat ali nekoga kritizirat. Ko pišemo komentarje zato, ker hočemo piscu članka ali psicu bloga ali drugemu komentatorju, dokazat, da je “idiot” in da nima pojma. Ko pišemo komentarje in blog, namesto, da bi se pogovarjali s svojim možem ali ženo, ki je v istem stanovanju, morda celo v isti sobi. Sem doživela na lastni koži. Bila sem z dragim skupaj v dnevni sobi, on za svojim računalnikom, jaz za svojim. Jaz sem poslušala tejpe, njemu pa je bilo dolgčas in si je našel na internetu drugo žensko.

Tako to gre in to gre zelo hitro. Kaj narediti, da ne postanemo odvisni? Pišite samo takrat, ko hočete res nekaj svojega povedati in ko nikogar ne kritizirate. Zakaj? Ko kritiziramo drugega se sami počutimo slabo.

Velikokrat sem opazovala “vojne” po blogih in komentarjih, včasih sem bila tudi sama noter. Škoda energije. Škoda časa. Raje pojdite ven na sprehod. Raje se pogovarjajte s svojo ženo, možem. Raje se posvetite otrokom, komurkoli, s katerim vam je lepo.

**

(10)

Če pišete blog in če je ta blog uspešen, boste vedno imeli sovražnike. V fovšljivi Sloveniji pač očitno tudi na blogih ne gre brez tega. Ja, nekomu boste povedali, kaj veste o njegovem prijatelju in označil vas bo za bolnika, za norega, za zmešanega in po možnosti še napisal deset postov z naslovom: Dajana je čudna, Dajana je bolna, Dajana je… Potrudite se, da se ne razburjajte zaradi ljudi, ki jim je očitno v veliko veselje obujati vas od mrtvih in laganje o vas. Taki ljudje resnično nimajo kaj v življenju početi kot, da gledajo, kaj polčnejo drugi. In če drugi ne počnejo tega in tako kot oni, vas označijo za psihiatrični primer. Seveda ne pozabijo povedat, da so boljši od vas in da jim vi ne sežete niti do kolen. Da ne govorimo o tem, da niso nikoli prebrali nobenega vašega posta, a že vnaprej vedo, da pojma o pojmu nimate.

Zakaj ste vi po njihovem psihiatrični primer? Ker ste povedali, kar se je res zgodilo. Ker ste povedali, kar o nečem veste ali, kar ste videli na lastne oči.

V svoji blogerski zgodovini sem imela veliko sovražnikov. Zakaj? Zato, ker sem opisovala svoje življenje in kaj se mi je zgodilo. Zakaj še? Ker sem vedno ostala pri svojem mnenju in nisem spremenila svojega mnenja samo zato, ker je nek moj prijatelj imel drugačno mnenje od mojega. Ker sem svojemu “prijatelju” z bloga rekla, da ni lepo, da govori ljudem, da so idioti.

**

(12)

Nekaj o tem, kako težko in kako lepo obenem je biti skupaj z več močnimi osebnostmi na istem blogu. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem drugim ljudem rekla, naj pridejo k meni na blog? 

No, vem, kaj mi je bilo: Bila sem osamljena. Potrebovala sem somišljenike. Ni se mi dalo klikat drugam. Hotela sem brati še kaj drugega, kot svoje tekste. roll Blogos se je hitro izrodil in je postal zbirališče ljudi, ki razlagajo, kako so jim vizualno všeč drugi ljudje, katere slike nam kaže Irena Sirena. Nič takega, kar bi bilo zame. Na Blogosu je kljub številnim blogom prazno. Tako žalostno prazno. ( Ednevnik je postal zbirališče blogov, kjer moraš nujno komentirati, če ne, so užaljeni, jaz pa nočem komentirat, nočem dobivat komentarjev, a vseeno imam zelo rada ljudi.

Torej… so prišli k meni.  Od začetka mi je bilo neudobno in preozko, a sem se hitro navadila. Izgubila nisem ničesar. Nisem manj svobodna! Zato, ker so tu pri meni še drugi avtorji, sem bolj bogata. Obožujem vsakega avtorja posebej. Posebej pa obožujem, ko se med nami razvije debata, ki je tako hitra, da ne moreš tako hitro tipkati odgovorov…

Odkar imam druge ljudi na blogu zelo dobro vem, da je možno sodelovati z drugimi ljudmi odprto – brez laži in brez skrivanja. Zelo dobro vem, da se včasih moramo skregati, kar sploh ni nič hudega. Včasih pokažemo ljubosumje, včasih zavist, a se da vse uredit in o vsem se da pomenit.

Hvaležna sem soavtorjem bloga dajana.si, da so prišli k meni in da soustvarjamo našo sedanjost. 

Še nekaj zanimivega, kar mi je rekla Marjetica. To je bila prva blogerka, ki je sama vprašala, če lahko pride k nam.  Spraševala me je, kakšna so pravila itd. Rekla sem ji, da je pomembno, da objavljamo redno. Kdo je trenutno “gor” je vseeno, pomembno je, da se blog “premika”. In ona: “Kaj pa, če grem na dopust?” In jaz: “Te pač nekaj časa ni.”

In kolikokrat moram objavljati na dan? Nič ti ni treba. Desetkrat, če hočeš… Je vseeno. Pomembno je, da se na blogu počutiš dobro. To je vse, kar je pomembno!

In njen odgovor je bil: ” -) ”

…

In tudi v življenju bi moralo biti tako: pomembno je, da se počutimo dobro. Kaj nam pomagajo vse materialne dobrine, če se nimamo v svoji koži dobro, če smo z ljudmi okoli nas skregani in se z njimi pogovarjamo. Ali pa živimo z nekom fizično skupaj, mislimo pa na drugega…

(13)

Že dolgo se nisem oglasila na temo. Kaj se dogaja? Blogos je zasut s spamom v angleščini in ljudje postajajo panični. Kaj pa zdaj? Ne vidijo se zadnji komentarji, ne vidi se, kdo je na koncu komentiral. In zdaj se ne ve ali je Micka komentirala pri Ireni Sireni in če je Jasna komentirala pri Niku ali je morda Brezsrčni pustil kje kakšen komentar, s katerim je mojo osebnost razžalil in moram jaz nujno nujno odgovoriti na to. )

Ste opazili, kako odvisni smo od Blogosa? Čeprav… “sploh ne hodimo veliko tja in nikoli ne komentiramo” … no mogoče komentiramo desetkrat – dvajsetkrat na dan, pa zato spremenimo svoje ime, zato, da nas ne bi prepoznali in da ne bodo rekli, da jaz stalno komentiram. roll

Peto leto pišem blog in moj blog dajana.si je postal izredno kvaliteten. Ponosna sem na ta blog in na ljudi, ki pišejo tukaj. ) RES!

Kaj je moja skrivnost? Zelo enostavno. Ljudi, ki tukaj pišejo, ne kritiziram. Ne obsojam jih. Zakaj ne? Ker niti slučajno ni potrebno. ) Vse ljudi, ki tukaj pišejo enostavno obožujem, vsi, ki pišejo na blogu dajana.si so umetniki, mojstri besede. Pametni ljudje, ljudje z dušo, srčni ljudje. In zato, ker jih nikoli ne kritiziram in jim pomagam pri tem, da se lahko izrazijo, se ljudje, ki tukaj pišejo in komentirajo, dobro počutijo. Zato tudi ni zoprnih komentatorjev, ki bi poučevali pišočega, kako mora pisati in kaj je “narobe” napisal. roll

In to je bila moja ideja od samega začetka pisanja po internetu. Da bi se zbrali skupaj ljudje, ki imamo kaj povedat in da se bi družili in se imeli fajn. Seveda so mi ljudje razlagali, da to ni možno, da je internet samo za pornografijo in za agresivne, anonimne komentatorje. Pa ni. Internet je neskončno velik in je za vsakogar dovolj prostora.

Če ni to bistvo življenja: imeti se fajn, pogovarjati se o zadevah, o katerih se prej ni še nihče pogovarjal, ne da bi koga kritizirali, temveč spodbujali pri razmišljanju in osvojanju novih svetov?