NA TRENUTKE...

Na trenutke sem tako sita interneta, Facebooka, blogov, tekstov, mailov, besed, ki so kar nametane vsevprek, besed, ki so bile v veljavi po letu 1945 in jih nekateri še vedno uporabljajo, besed iz vzorcev, ki so bile v veljavi v srednjem veku, in se jih nekateri še vedno držijo kot klop... besed, ki ponižujejo... nepomembnih besed, ki jih pišejo tisti, ki potrebujejo pozornost... nepotrebnih besed... besed, ki so po pomoti tukaj... besed, ki se delajo, da nič ne škodijo, pa škodijo, joj, kako udarijo, da boli, boli... besed, ki ubijajo... besed, ki označujejo nekaj grdega, uničujočega in slabega... besed, ki govorijo eno, mislijo pa drugo... 

Na trenutke sem tega tako sita, da sem svojim otrokom, ko mi začnejo nekaj z vseh strani kričati, dopovedovati in razlagati že večkrat rekla, da bodo pri meni, v moji hiši - ki jo bom kmalu odprla - taka pravila, da se bomo sporazumevali samo telepatsko, da ne bo nihče smel odpreti ust... samo za dihanje, no... in da bo imel vsak človek in tako tudi vsak otrok papirje, na katerem bo pisalo: "Lačen"..."Žejen" oz. "Moram na stranišče".