MOJA KOMUNIKACIJA

Kot otrok sem bila izjemno sramežljiva in zaprta vase. Sicer se mi je… če pogledam zdaj na svoje otroštvo, vedno zdelo, kot da gledam na svoje telo izven sebe. Bila sem kot opazovalec od zunaj. Vsekakor so se mi ljudje okoli mene zdeli izredno dolgočasni. Plehki. Prazni. Nisem dobila na svoja vprašanja od njih nobenih odgovorov. Nisem bila rada v svojem telesu kot otrok. Zakaj? Ker nisem bila v komunikaciji z okoljem, z ljudmi okoli sebe.

No, saj moje otroštvo je bilo lepo. A bila sem tako osamljena… Nisem imela nikogar, ki bi se pogovarjal z mano. Mislim… na resnični pogovor. Saj sem imela sestro, očeta in mamo… a med nami ni bilo prave komunikacije. S sestro sva se celo otroštvo tepli, sploh pa kasneje, ko sva začeli hoditi v šolo. Jaz sem jo hotela komandirat, saj sem bila starejša in sem mislila, da sem zato glavna, ona pa se seveda ni pustila. In ona je bila v glavnem zunaj, pri sovrstnikih, jaz pa doma, pri knjigah.

S starši se nismo pogovarjali. No, to, kar je bilo nujno, seveda. Kaj bo za kosilo. In kako je bilo v šoli. Moje življenje je bilo – kasneje v puberteti – polno velikanskih pretresov in žalosti. In vse bi bilo veliko veliko lažje, če bi se imela s kom za pogovarjat. Ko bi vsaj vedela, da obstaja kakšen Bog ali angeli… Glede na to, da smo izhajali iz komunistične familije, je bilo seveda vse, kar je bilo povezano s Cerkvijo, prepovedano in degradirano v nekaj, kar delajo “prismuknjenci”.

No, ne vem, če bi bilo moje življenje kaj lažje, če bi hodila v Cerkev. Gotovo bi bilo, saj bi vsaj vedela, da obstaja Bog… ampak, bilo je pač tako, kot je bilo. Ravno zaradi tega, ker komunikacije v mojem življenju ni bilo veliko (in jaz mislim na tisto resnično komunikacijo, na pogovor s človekom, ki mu lahko vse zaupaš, ki ga lahko vse vprašaš in ki ti lahko nekaj pametnega pove nazaj), sem jo zato toliko bolj goreče iskala.

Končno sem našla komunikacijo, ki sem jo iskala, pri prvem “pravem” fantu. Še zdaj ne vem, zakaj nisva ostala skupaj. No, jaz že vem, zakaj, iskala sva negativne stvari drug na drugem, kar počne 99% ljudi in zaradi česar gredo ljudje narazen.

Tisti fant se je znal tako lepo pogovarjat. Končno sem dobila, kar sem iskala. Potem je bilo po sedmih letih konec zveze. Pa je prišel drugi fant… Je bilo po petih letih konec zveze… Je prišel tretji… in tako je šlo to pri meni naprej.

Na žalost sem vso komunikacijo z bivšimi prekinila. No, saj je nisem prekinila. Koga kdaj pa kdaj še srečam in prepričana sem, da vsaj dva od njih redno bereta tale blog. In z nekaterimi ljudmi se pač nehamo pogovarjati, saj se naše poti razidejo.

Poznam veliko ljudi in z veliko ljudmi sem imela zelo dobro komunikacijo, že zdavnaj prej, preden je prišel internet. Za nekatere ljudi je internet pomenil popoln preboj, ker so končno resnično začeli komunicirati.

A res?

Jaz sem z ljudmi komunicirala že prej in se mi je internet zdel resnično naporen. Ne, internet seveda, ampak komunikacija z ljudmi, ki so od nekje vleteli na moj blog, prebrali tri štiri stvari iz mojega življenja in si seveda mislili, da me tako dobro poznajo in da morajo povedati svoje mnenje o meni. Ki mene seveda niti slučajno ne zanima.

Jaz nimam bloga za to, da dobim komentar od nekoga. To me ne zanima. Blog pišem za to, da imam komunikacijo z mojo skupino, z mojo klapo. In sploh ni nujno, da moram dobiti feedback nazaj. Saj ga včasih dobim. In moji bralci so naučeni in zelo dobro vedo, da… če bodo nesramni, jih bom izbrisala. In tudi zelo dobro vedo, da sem iskrena. In da bolim.

Ja… o čem bi se pogovarjala? O tem, kako je bilo, ko je bil otrok. O tem, kako je bilo v šoli. O tem, kako je bilo, ko se je začel spolno prebujati. O tem, kakšne neumnosti je špičil. Kaj je bral. Kateri učitelji so bili v redu, kateri so bili grozni.

O tem, kako je bilo, ko je bil prvič zaljubljen. Kaj se je zgodilo. Kaj sta se se pogovarjala. Kaj sta imela. O tem, kolikokrat je seksal, preden se je poročil. S kom, kje. O tem, kako je bilo na srednji šoli. Kdo je bil njegov prijatelj. Kdo ga je izdal…

Kaj najraje je? Kaj najraje gleda? Kako se zabava? Katere so njegove bolečine? Kako je bilo na njegovi poroki? Kako je bil zaljubljen? Je bil sploh kdaj res zaljubljen? Kdaj je nehal biti zaljubljen? Kateri inštrument igra? Kako je bilo, ko je igral na odru…

Joj, kako bi se jaz pogovarjala te stvari. ;) Cel dan, celo noč. Vse dni v letu.