LOS ANGELES ALI KONČNO SVOBODNA

Los Angeles. Tri mesece svobode. Kot nekakšen mehurček sredi mojega življenja. Svoboda. Zrak. Visoke palme. Vročina. Vedno sonce…

Takrat, leta 1996 sem bila prej že prej ponekod po svetu, bila sem v Turčiji dva meseca, pa v Kanadi en mesec, pa v mestu New York sem bila, pa na Dunaju sem bila poročena in tam živela že nekaj let in moja mala punčka je bila pri njenem očetu, pravzaprav pri moji tašči…

Takoj, ko sem prišla v Ameriko, sem si dala poročni prstan dol. Pa ne zato, da bi “koga ujela”. Enostavno sem vedela, da to ni to, da ta moški ni to, čeprav sem imela z njim otroka. Potem, ko sem prišla nazaj na Dunaj, sem še še delala scene in ga osvajala in delala vse sorte zvijač, da bi ga pridobila “nazaj”. On se je hotel ločiti od mene, jaz pa sem ga hotela zadržati. Jaz sem si želela še imeti z njim otroke in nisem želela ločitve. V glavo sem si ubila, da je zdaj konec mojega zmišljevanja z moškimi in da je on to, kar mi je usojeno. Seveda Dietrich sploh ni bil to, kar sem želela od moškega. Seveda je bila to napačna zgodba že od vsega začetka. Zato sem nanj v Los Angelesu takoj pozabila. Pa ne, da bi ga varala. Jaz lahko na človeka čakam tisoč let. Jaz… pač veš, kdo je pravi in kdo ne. To začutiš. To se “ve”. Vem, da to, kar je bilo z njim, ni bila prava zgodba, kakorkoli sem se obrnila in kakorokoli sem hotela tega živega mrtveca oživeti.  On se je kmalu, ko sva se poročila in ko je bila tamala stara pol leta spremenil v robota. Dejansko se je spremenil v robota. A je meni s tem delal uslugo, le da jaz takrat tega nisem razumela. Jaz sem delala samomor in vse sorte drame.  V bistvu bi se mu morala zahvaliti, ne pa, da sem bila tako užaljena. A takrat pač tega nisem razumela. Vse, kar mi je dal ta človek… mi je dal prekrasnega otroka in to je bilo to. Konec. Nič drugega. Za tega otroka ni nikoli skrbel, mene je pustil na cedilu. OK, sem se pač morala pobrigati zase. ;) Sem se pač dvignila iz tiste megle, iluzije, da je človek, s katerim se niti pod razno ne ujemam v nobenem pogledu… da s tem človekom ne bom ostala za vedno skupaj. Ojojoj, kakšno sovraštvo sem čutila do njega. 

Mogoče, da se mi je to zgodilo zato, da razumem zdaj ljudi, ki pridejo skupaj, ženska zanosi, dobi otroka in potem se vsa ta pravljica nekaj let ali nekaj mesecev po rojstvu otroka (tako kot se je meni) podre. Vmeša se tašča, vmeša se vsa familija. Začne se boj za otroka, boj za prevlado… bljak… sploh ne smem misliti na to.

Kje smo ostali? Aja, pod Losendželeškim soncem. To sonce v Eleju… Ta Kalifornija… oh… vsa ta upanja vseh teh ljudi, ki so prihajali sem. Ni čudno, da je Hollywood v Kaliforniji. In to v Los Angelesu. Hm… Los Angeles se imenuje mesto angelov. In to po špansko… Kaj sem pa takrat, leta 1996, vedela o sinhronizaciji. Vedela sem samo to, da je to mesto, kjer sem si vedno želela živeti. Nikoli nisem marala severa. Dunaj s tistim do kosti rezajočim vetrom me je vedno strašil. Pa Dunaj sploh ni na severu, Dunaj je na sredi.

Dunaj je zadnje mesto na Zemlji, kjer bi živela in … ni čudno, da se mi je tam zgodilo toliko groznih reči in… Pa kaj že spet Dunaj… in tisti reptil, s katerim si še vedno poročena. Reptil? Možno… Lana je rekla, da so reptili tisti, ki se strašno hvalijo in ki nimajo čustev. So brezčustveni. To je on. To je Dietrich. Ampak, Dajančiči, nikar se ne pritožuj nad svojo karmo, sama si si ga privlekla nase in kako zelo veliko dramo si delala, ko se je želel ločiti…

OK, smo v LA-ju. Sonce je visoko in “prži” že navsezgodaj, ko grem peš v Celebrity Center International – v hotel, kjer so živele holivudske zvezde v dvajsetih letih. Kaj je lepšega kot ta sprehod od Wilcoxa do tega hotela. Sicer me tam čaka tlaka…, ampak to je cena, da sem si nabavila tri mesece LA-ja. Bom že odplačala kasneje…

V LA-ju ni nikoli deževalo. Vedno je bilo peklensko vroče. Z Julio sva noreli med pavzami po hotelu. Največkrat sva bili na vrhu stavbe na strehi, kjer sva opazovali napis “Hollywood”. Ej, Dajančiči … pa ti si v Hollywoodu!!! A je to to? Ja, videla sem Priscillo, Elvisovo ženo…. sem dregnila Margie s komolcem in ji z očmi rekla: ” A veš, kdo je to?” In ona: “Ja, vem… Pa kaj.”

Sem videla Juliette Lewis. Jason Beghe me je gledal s tistimi velikimi očmi, s katerimi gledajo moški, ki “nekaj” vidijo. Kaj je to “nekaj” ne znam razložiti, a kar nekaj moških me je že tako gledalo in to pomeni… hm… pozor, pozor, Dajančiči, si objekt poželenja, lahko se zgodi, da te bo tipček nagovoril in hotel “kaj” od tebe, zato… hitro stran. In sem šla hitro stran. 

V glavnem… v Los Angeles sem prišla po pomoti, oz. po nalogu Scientologije. Hotela sem pa tam študirati duhovnost, tako kot si to želim že celo življenje. Učenje me je sicer dolgočasilo, oh ne, to ni res… nikoli me ni učenje dolgočasilo, dolgočasila me je kontrola, nadzor nad učenci, pravila, etika, takoj, če si zamudil na uro… Ampak to je bila cena za to.  Drugače sem pa ušla od obveznih ur in se šla sprehajat po ulicah Hollywooda. Oz. po ulici Hollywooda, ker tam je samo ena dolga ulica, na tleh so zvezde, ki niso nič posebnega, na Dunaju jih tudi imajo, pa marsikje jih imajo. Polovico imen na zvezdah nisem poznala.  Mežikala sem tistemu negibnežu, ki je stal pred muzejem al kaj je že bilo. Šla sem si ogledat Chinese Theater – tam, kjer so si velike zvezde dale roke umivkat. Vsepovsod je bilo zelo vroče in vsepovsod je včasih na pločniku smrdelo po urinu. Bredzomce so umaknili v sosednje ulice… Nikoli jih nisem videla, ko sem tam hodila, ko sem pa šla zjutraj tam mimo, pa so bili.

Dala sem v “google” Los Angeles, pa mi vržejo ven slike od Kim Kardashian in njenih sester. Takrat še duha in sluha ni bilo o njih. Tupac je umrl septembra 1996, potem, ko je v nekaj dneh napisal svoj zadnji album. Ni bilo interneta, ni bilo mobilnih telefonov, vsaj teh množičnih ne… Slovenija je bila že pet let samostojna in še vedno tam niso vedeli, od kje sem… Potem sem rekla samo “Europe”. Nekaj jih je pripomnilo, da ima moja angleščina francoski naglas. Pajade, vi morate slišat Francoze, kako govorijo angleško. Tam je bilo kar nekaj stafa iz Francije, vključno z glavnim kuharjem v restavraciji, s katerim sva se včasih pogovarjala, ko sem tam pomivala posodo, ker sem bila na “etiki”, ali pa, ko smo urejali mize za nedeljski “brunch”.

V glavnem… če zdaj pomislim na moje tri mesece LA-ja je bilo to… na hitrico… blazen šok, ko prideš tja, si na Hollywood boluvardu in nikjer prekrasnih zvezdnikov, sem in tja kakšen brezdomec… Žgoče sonce. Prepoved s strani vrha Scientologije, da hodimo samo po ulicah, morali smo hoditi v parih. Jaz bom hodila v parih? A sem v otroškem vrtcu? Največja groza mojega življenja je, če mi nekdo ukazuje, kaj lahko delam ali ne. In potem vedno naletim na neke pol -vojaške organizacije… zakaj le? Ja, moj oče je bil vojak. 

LA… občutek svobode, ampak spala sem v pol-vojaški organizaciji, ki je imela nadzor nad mano.  Praznovanje novih uspehov v Scientologiji, odpiranje novih stavb, “kongres” v stavbi, kjer podeljujejo Oskarje. Vau, kako se sploh ne morem spomniti, kaj se je takrat dogajalo? Spominjam se samo tistih punc, ki so se iz uniform Sea-orga preoblekle v oblekice brez rokavov, bil je marec in bilo je mrzlo zvečer (aja, bil je 13,marec, Ronov rojstni dan. …) . Z avtobusom smo se peljali tja. Ogledovala sem si “rdeč tepih”. Aja, pa res, zdaj se spomnim mojega novačenja po koncu “kongresa”. Vsi, ki smo bili tam, smo morali seveda delat ankete, ali pomagat pospravljat, ali karkoli so pač ukazali.

Spominjam se vsega tistega navdušenja nad Scientologijo in druženja z Margie, kjer sva zavijale z očmi, ko so Američani preklinjali (tega mi v Evropi ne delami), ko so pili kavo iz tistih velikih “kozarcev” iz stiropora in potem metali stran, namesto, da bi jih “šparali” za naslednjo kavo. Vsepovsod so bili velikanski kupi smeti (=v Evropi nimamo tega, mi smo takrat že ločevali odpadke). In midve z Margie sva znali na vrtu pred hotelom = učilnicami sedeti pri mizicah ure in ure (=tako delajo v Evropi).. medtem, ko so Američani prišli na klass in ko je bilo konec, takoj odšli.

Spominjam se petkov… vse ceste v Hollywood so bile zabasane s črnci v avtih, ki so bili v kabrioletih ali pa imeli vsi odprte avte in iz vseh je šla ven rap glasba. Takrat sem razumela, zakaj so Tomu iz Toronta všeč črnci. Ki so kul. Ni druge besede za njih.

Spominjam se najinih kritik z Margie, pa vendar si nisva upali na glas povedat, saj sva bili njihovi gostji. Spominjam se vseh tistih mladih, navdušenih ljudi – staffa. Kje so končali? Kaj se je zgodilo z njimi? Zdaj prebiram zgodbe o liderju, ki sem ga takrat tako čakala, da bi ga videla in se rokovala z njim. Ne vem, kaj mi je, a meni so všeč “velike” osebnosti. Imajo nekakšno avro okoli sebe… Zmagovalno. 

Spominjam se teh treh mesecev svobode. Kot nekakšen otok v mojem življenju. Ko sem prišla nazaj, sem pobrala svojega otroka in zbežala v Portorož na morje. Tu, doma sem si celila rane in nabirala pogum za to, kar se mi je še zgodilo v naslednjih devetih letih na Dunaju…